Pot vrnitve po nesreči (3)

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 12. september 2022 / 22:13

Katja Rakušček je bila po nesreči v bolnišnici skoraj tri tedne in prestala štiri operacije. »Že takrat sem si rekla: 'Zgodilo se je. Poti nazaj ni več. Pot obstaja samo še naprej.' Sprejela sem to pot, čeprav sem se zavedala, da bo težka in zahtevna. Prej ko se človek sprijazni s situacijo in jo sprejme, lažje je,« poudarja. V bolnišnici je sprejela tudi psihološko pomoč. »Če se želiš pogovoriti, ti je klinični psiholog vedno na voljo. Ni mi žal, da sem se odločila za to,« še pravi.

Pred njo je bila zahtevna in dolgotrajna rehabilitacija. »Navajena sem, da mi v življenju ni bilo nič podarjenega. Vse sem dosegla z lastnim trudom in delom, s svojimi najdražjimi, prejela kar nekaj nizkih udarcev in vse to me je naredilo močno. Športnica sem, velikokrat sem trpela na kaki tekmi, se borila do cilja v mrazu, vetru, vročini, žuljih, v bolečinah, ampak nikoli nisem odnehala. Nikdar nisem odstopila. Tudi tokrat ne bom!« Moč in psihična trdnost sta pri rehabilitaciji še kako pomembni. Od kod človek v takšnem položaju vse to črpa? »Moč sem črpala iz ljubezni svojih fantov, ki so mi trdno stali ob strani in mi pomagali prebroditi težke trenutke, tako osebne kot poslovne. Veliko so mi pomenila tudi vsa prejeta pozitivna in motivacijska sporočila prijateljev, znancev in skoraj neznancev. Toliko ljudi je bilo v mislih z menoj, da sem zares čutila, da v nesreči nisem ostala sama. Vse to me je držalo in me še vedno drži pokonci. Tudi zdravniki so mi večkrat omenili, da imam srečo, da sem fizično v zelo dobri kondiciji in da bo okrevanje zato lažje in hitrejše. Sem pa realist in se zavedam, da bo okrevanje dolgotrajno in naporno. Pa smo spet pri športu. Vajena sem se truditi in trenirati, samo da zdaj ne treniram za maraton, ampak za vrnitev v normalno življenje, da bom spet lahko hodila. To mi je glavni cilj. Potem pa bomo že videli, kako bo šlo naprej,« odgovarja.

Mesec maj je preživela na URI Soča, kjer so jo fizioterapevti in delovni terapevti po dobrih treh mesecih od nesreče postavili na eno nogo. »Na Soči sem se srečevala z ljudmi, ki so prestajali podobne zgodbe, od prometnih nesreč do posledic covida-19. Dobro je, da si izmenjamo svoje izkušnje, da se o tem pogovarjamo in da veš, da nisi najbolj 'ubogo' bitje na tem svetu,« razmišlja. Poletje je poleg rednih kontrol na polikliniki in na URI Soča preživljala doma. Na hojo z berglami se je že povsem privadila. Želi biti čim bolj samostojna, tako da izvaja večino gospodinjskih del, veliko hodi na sprehode v naravo, redno izvaja vaje za moč trupa in nog, predvsem pa dela na gibljivosti rame in sklepov ter na ravnotežju. Doma ima tudi najboljšo terapevtko, psičko Popy, ki jo spremlja na vsakem koraku, od sprehoda do toalete. »Kako to živo bitje čuti mojo nesrečo, skoraj ne morem verjeti,« doda. (Se nadaljuje)