Sedmica: Prva žrtev

Stephen Casiraghi, ki ima za sabo uspešno kriminalno kariero (uspešno kriminalno kariero pravim zato, ker lahko v sodobni slovenski družbi kljub kriminalu kot ozaveščenemu načinu življenja živi sredi nedolžne in nič hudega sluteče družbe), je samo nekaj ur po predčasnem prihodu iz zapora ogrozil življenje devetnajstletne študentke. Dragan Petrovec, strokovnjak s področja izvrševanja kazenskih sankcij, je v zvezi z njegovo preteklo in prihodnjo kriminalno kariero izjavil: »Casiraghi je eden redkih psihopatov, ki jim današnja stroka ni kos. Isto stvar bi naredil, kadar koli bi prišel iz zapora. Takšne dogodke, ki se zgodijo vsakih deset ali petnajst let, je treba vzeti v zakup, ker je cena njihovega preprečevanja preprosto previsoka. To bi namreč pomenilo, da bi morali imeti pristojni organi ves čas nadzor nad celotno slovensko populacijo in med njo odkrivati psihopate ter njihove namere. To pa je nemogoče in tudi nedopustno. S tem ne bi bili več svobodna družba.«

Izjava strokovnjaka (če lahko nekomu, ki vrže puško v koruzo, sploh rečemo strokovnjak) v zvezi z aktualnim psihopatskim dejanjem je skrajno cinična in zavajajoča. Sploh ne gre za to, da bi morali imeti zaradi psihopatov, ki so, kot trdi Dragan Petrovec, redki, pristojni organi pod nadzorom vso populacijo in med njo odkrivati psihopate ter njihove namere, pač pa za to, da psihopata, ki se je s svojo prvo žrtvijo razkrinkal sam, do konca njegovega življenja izločimo iz zdravega okolja. Z njegovo izločitvijo slovenska družba nikakor ne bi bila manj svobodna, ampak bolj, saj se ji vsaj psihopatov ne bi bilo več treba bati. Pa čeprav »samo« na vsakih deset ali petnajst let.

Sploh pa po mojem razumevanju normalnega duševnega stanja psihopati v slovenski družbi niso taka redkost, da bi jo morali iskati z lučjo. Če vzamemo, da je pet odstotkov slovenskih žensk pretepenih ali drugače ustrahovanih, to posledično pomeni, da je sorazmerno toliko moških psihopatov. Pri tem je zanimiv odziv slovenske politike in stroke na problem družinskih psihopatov. Namesto da bi iz okolja izločili psihopata, ponavadi izločijo žrtev. Se pravi, žensko z otroki zaprejo v tako imenovano varno hišo z rešetkami, nasilneža pa pustijo v družinskem stanovanju oziroma v hiši. Logika ni samo postavljena na glavo, pač pa je abotna.

Psihopat je torej psihopat; za štirimi stenami ali na ulici. Ker pozna stroka dve vrsti psihopatov – pri nekaterih prevzgoja pomaga, pri drugih ne – predlagam, da za tiste, ki jim ni pomoči in niso niti za v norišnico niti za v zapor, država zgradi hiše za varno družbeno okolje in vanje naseli psihopate, nevarne bodisi družinskemu bodisi družbenemu okolju.

Hočem reči, zadnji čas je, da politika in stroka nehata »preganjati« nedolžne žrtve, med katerimi je večina žensk in otrok. Na zadeve je treba začeti gledati z drugega zornega kota in iz družbe izolirati psihopate. V tem primeru ne bo cena za državo nič višja, človekove pravice in splošna družbena svoboda pa nič manjša. Samo normalni in perspektivni bodo lažje in varneje živeli. In prav to potrebuje zdrava sodobna družba. Ne pa psihopata na svobodi, ki se mu lahko »utrga« danes, jutri ali čez tri leta in za zajtrk ubije deset nedolžnih državljanov.