Nadarjeni otroci (1)

O nadarjenih otrocih se je v zadnjih letih pisalo veliko manj kot o vseh ostalih otrocih, ki sodijo v skupino otrok s posebnimi potrebami. Temu najbrž botruje dejstvo, da potrebujejo nekoliko drugačne prilagoditve kot vsi drugi in da tudi njihovo vedenje največkrat ne zahteva hitrih in učinkovitih akcij. To pa še ne pomeni, da jih lahko spregledamo, saj se nam lahko dolgoročno to še kako maščuje. Ker znajo zelo razmišljati s svojo glavo, se slej kot prej uprejo nekemu sistemu, posebej če jih le-ta sili v uniformiranost. Ignoriranje njihovih sposobnosti pa nam lahko nakoplje tudi težave v smislu rušenja učne ure, če se zgodi, da se pri pouku dolgočasijo. Brez pravega usmerjanja postanejo lahko svojeglavi in zato je pri njih potrebno čim prejšnje zaznavanje njihove nadarjenosti in nadaljnje načrtovanje. Definicij o nadarjenosti je več, pogosto se zgodi, da ljudje mešajo pojma nadarjenost in talentiranost. Razlika med nadarjenim in talentiranim otrokom je v tem, da nadarjen otrok dosega nadpovprečne rezultate na več področjih, za talentiranega pa je značilno, da dosega visoke sposobnosti na enem področju (glasba, šport ipd). Nadarjenost tako pomeni visoko sposobnost izjemnih dosežkov na več področjih. Nadarjenost je prirojena in zato ni odveč vprašanje, ali po atu ali po mami … Odgovor bo seveda zadovoljil vso družino … Nič pa ne pomaga, če je otrok nadarjen, pa tega ne spodbujamo z ustrezno vzgojo, s spodbudami in motivacijo ter s primernim okoljem, v katerem otrok raste. Nadarjenost običajno opazimo, ko otrok za eno ali dve leti prekaša svoje vrstnike. Je pa res, da starši večkrat prav pri svojem otroku opažamo, da je nekaj posebnega. Kot mama lahko to samo potrdim, kar pa še nič ne pomeni. Tako je seveda prav. Vsak človek je enkratno bitje in dobro je že v osnovi imeti za seboj ljudi, ki te tako tudi vidijo in verjamejo vate – ne glede na to, ali si nadarjen, talentiran ali samo prikupno zmeden …