Svet zank in vzorcev

Besedilo: Marjeta Smolnikar
torek, 13. februar 2007 / 05:00

V zakonu Andreja in Minke Ogrizek, v katerem se je rodilo pet nadobudnih otrok, se je moška treznost in dostojanstvenost prepletala s hladnokrvno žensko podjetnostjo. Minka Golob poročena Ogrizek, ki se je rodila na veliki kmetiji v Moravčah, je v Kranju ustanovila uspešno pletilsko podjetje in bila vse do svoje smrti leta 1952 srce in glava svoje velike družine.

Korenine rodbine segajo na Primorsko, natančneje v Hruševje pri Postojni, kjer se je leta 1880 rodil Andrej Ogrizek. Kot žandar je prišel službovat v Šenčur in si tam ustvaril družino, po upokojitvi pa je bil ključar roženvenske cerkve v Kranju. Poročil se je z dvanajst let mlajšo Minko Golob, doma z velike kmetije v Moravčah. (O Minkinem dedku Nadloškem Tončku je pisal Janko Kersnik.)

Zakoncema Andreju in Minki Ogrizek se je rodilo pet otrok: Vida, Andrej, Marjan, Mara in Janez. Starša sta poskrbela za odlično izobrazbo svojih otrok. Najstarejša Vida je postala profesorica nemščine in francoščine; na željo mame, ki je bila izjemno pobožna, je odšla med uršulinke. Andrej je postal inženir strojništva in se pozneje izpopolnil v pletilstvu. Marjan in Mara sta študirala na Dunaju; Marjan je postal doktor prava in bil v povojni jugoslovanski vladi sodelavec Moše Pijade, Mara se je usmerila v računovodstvo. Janez, ki je tik pred koncem vojne zaradi izdaje padel v partizanih, je končal študij ekonomije.

Vse do svoje smrti leta 1952 je bila Minka srce in glava družine Ogrizek. Njene vrline so med drugim bile inteligenca, pogum in podjetnost. Sprva je družina živela na žandarmeriji v Šenčurju, potem pa sta zakonca na Mohorjevem klancu v Kranju od Marenčičev kupila majhno hišo. Kljub moževim pomislekom se je Minka zadolžila, staro hišo podrla in na današnji Vodopivčevi ulici za svojo družino zgradila veliko novo hišo. Po prvi svetovni vojni je odprla trgovino z ročnimi deli; dva lokala je imela v domači hiši, enega na Stari pošti.

Pletilsko podjetje Anko

Anko, kot se je podjetje Ogrizkovih imenovalo, se je hitro širilo. Približno leta 1930 je sin Andrej mamino dejavnost razširil na pletilstvo. V prvem nadstropju domače hiše je odprl pletilsko delavnico in jo opremil s sodobnimi nemškimi stroji znamke Sttol. Iz Nemčije je uvažal tudi volno za pletenine. Znotraj podjetja, v katerem je bilo zaposlenih približno petdeset ljudi, večinoma žensk, je bil poseben oddelek za vezenje.

Med drugimi je bila v Anku zaposlena tudi mlada, lepa in za ročna dela nadarjena Jožica Hanzlowsky. Rodila se je v Zgornjih Gorjah in je bila ena od šestih hčera Terezije Herman poročene Hanzlowsky, po rodu z Bavarskega, in gozdnega inženirja Miroslava Hanzlowskega, ki se je leta 1883 rodil v Pragi, pozneje pa se je s starši preselil na Gorenjsko. Jožica in Andrej sta se zaljubila in se leta 1935 poročila. V zakonu sta se jima rodili hčerki Saja in Tanja. Obe sta nadaljevali družinsko tradicijo in postali tekstilki.

V Anku, ki je bilo v tistem času eno od dvanajstih kranjskih pletilskih podjetij, so med drugim izdelovali jopice, puloverje, kopalke, rokavice, kape, šale in obleke. Jožica je risala modele in z zlato nitko vezla trakove za avbe, Andrej pa je poleg podjetja v celoti skrbel tudi za nemoteno delovanje strojev. Sprva so izdelke prodajali le na domačem trgu, ko je začelo povpraševanje po njihovih pleteninah naraščati, je postal Andrej še trgovski potnik; z novo kolekcijo je potoval po Dalmaciji in zbiral naročila zanjo.

Oddelek pletilstva na tekstilni šoli

Povojna revolucionarna oblast ni prizanašala niti družini Ogrizek. Po nacionalizaciji Anka je postal Andrej Ogrizek direktor podjetja Tekstil-obutev v Ljubljani. Vendar ne za dolgo. Oblast si je namreč izmislila, da je samovoljno dvignil cene tekstila in ga na zmontiranem sodnem procesu obsodila. (Poleg službe je Andrej Ogrizek takrat zgubil tudi partijsko knjižico.) S pomočjo odvetnika mu je uspelo dokazati nedolžnost in oblast ga je rehabilitirala.

Po ljubljanski izkušnji se je Andrej Ogrizek zaposlil v Kranju in bil med drugim direktor Komunale. Kmalu pa ga je takratni ravnatelj kranjske Tekstilne šole Črtomir Zorec pregovoril in Andrej Ogrizek je na šoli ustanovil oddelek pletilstva ter postal njegov predstojnik. (Med maturanti prve generacije kranjskih tekstilnih tehnikov je bila tudi njegova hči Tanja.) Učil je tudi na industrijski šoli v Rašici; posamezniki, ki imajo zasluge, da je postala Rašica ugledna in uspešna poslovna znamka, so bili njegovi učenci. Poleg poučevanja je Andrej Ogrizek pisal tudi učbenike in iz nemščine prevedel vso literaturo, ki jo je našel o pletilstvu.

Tudi Saja, druga hči Jožice in Andreja Ogrizka, je končala kranjsko tekstilno šolo. Najprej se je zaposlila v Angori, potem pa je v delavnicah kranjske Tekstilne šole delala za Almiro. Saja Ogrizek, ki živi v Kranju, ima hčerko Stašo, sina Jaka in tri vnuke: Domna, Uršo in Ajdo.