Mami, kje sem jaz doma?

Besedilo: Mateja Rant
torek, 13. februar 2007 / 05:00

Zanimanje za tako imenovano sostarševstvo, pri katerem varstvo in vzgojo otrok po ločitvi zaupajo obema staršema, narašča.

»Mami, kje sem jaz doma?« je bilo vprašanje, ki se je najbolj zarezalo v srce eni od mam, ki so ji pred nekaj leti dodelili tako imenovano skupno skrbništvo za otroke. To pomeni, da otroci nekaj dni preživijo pri materi, nekaj dni pa pri očetu. Na podlagi svojih izkušenj so matere, ki jim je bilo dodeljeno skupno skrbništvo, prepričane, da je to najslabša možna rešitev, ki po ločitvi staršev lahko doleti otroke. »Čeprav naj bi gledali predvsem na njihovo korist, pa so ravno otroci tisti, ki izgubijo,« so se strinjale. Po mnenju pristojnih pri kranjskem centru za socialno delo pa je to lahko za otroka zelo pozitivno, a le, če sta starša zmožna konstruktivne komunikacije in dogovarjanja.

Matere, ki so skupno skrbništvo izkusile na svoji koži, ne razumejo, kaj je bil razlog, da so to pred leti začeli poskusno uvajati. Menijo, da je to možno samo v primeru, če sta se starša razšla sporazumno in imata kljub ločitvi še stike in normalno komunicirata med sabo. Tako pa naj bi se na ta način očetje zgolj poskušali izogniti plačevanju preživnine, na katero mnogi gledajo kot na priboljšek materam, saj po njihovem otroci tako ali tako nič ne stanejo. Kako se počuti otrok, ki je razdvojen med dvema domoma, pa bi mogoče lahko najbolje ponazorili s predlogom strokovne delavke centra za socialno delo staršema v enem od takih primerov. Pozvala ju je, naj si zamislita, kako bi se počutila, če bi najela stanovanje za otroka, v katerem bi se potem onadva menjavala.

Vendar sostarševstvo, kot to obliko starševstva po razvezi ali razpadu zunajzakonske skupnosti opredeljuje zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, lahko predstavlja najboljšo možnost za otroka in mu je v največjo korist, menita Janja Pogačnik in Tatjana Vertačnik iz kranjskega centra za socialno delo. Sodišče namreč v tem primeru mladoletnega otroka zaupa v varstvo in vzgojo obema staršema, s čimer oba ohranita polno starševsko vlogo tako v smislu pravic kot dolžnosti; oba imata enako odgovornost do otroka. Posledice tako urejenega zaupanja otrok v varstvo in vzgojo so, pravita Janja Pogačnik in Tatjana Vertačnik, da ima otrok občutek, da je ljubljen, varen in da se njegovi odrasli zmorejo dogovoriti o vseh zadevah v zvezi z njim. »Koliko časa in kdaj otrok biva z enim in drugim roditeljem, je potrebno uskladiti z otrokovimi razvojnimi potrebami, otrokovim urnikom in seveda delovnim ritmom enega in drugega roditelja ter ostalimi okoliščinami v otrokovem življenju, kot je družinska zgodovina, širša in ožja socialna mreža, ...«

Najpomembnejši kriterij pri odločanju za tako obliko starševstva, ob tem podarjata Janja Pogačnik in Tatjana Vertačnik, je zmožnost staršev za konstruktivno komunikacijo in dogovarjanje o pomembnih vprašanjih za otroka in o vsakdanjem otrokovem življenju, česar pa v praksi starši v procesu razhajanja pogosto ne zmorejo. »V teh situacijah zaupanje otroka obema staršema otroku ni v korist. Nudi obilo možnosti in prostora za dnevne konflikte in nesoglasja med staršema, uspešnost njunega dogovarjanja pa je pod vplivom trenutnega razpoloženja enega in drugega. Posebej neugodno je, da v takih situacijah otrok sebe pogosto doživi kot predmet in razlog spora med roditeljema,« opozarjata Janja Pogačnik in Tatjana Vertačnik.

Starši razen tega naletijo na precej težav tudi pri uveljavljanju pravic do otroškega dodatka na primer, dohodninski napovedi, uveljavljanju pravic do bolniške zaradi nege bolnega otroka in podobno. Kljub temu da zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih opredeljuje zaupanje otroka v varstvo in vzgojo obema staršema kot prvo možnost, pa je ostala zakonodaja ne podpre oziroma ne predvidi, sta dodali Janja Pogačnik in Tatjana Vertačnik.

Skupno skrbništvo zahteva zrelost

Po mnenju Toneta Dolčiča iz urada varuha človekovih pravic skupno skrbništvo lahko pomeni najbolj optimalni dogovor glede skrbi za otroka po razvezi staršev. »Odnosa do otroka namreč ne bi smeli omejiti zgolj na plačevanje preživnine. Zato je idealno, če oba starša skrbita za otroka. Na Švedskem denimo poskušajo to doseči pri vsaki ločitvi, saj imata oba starša potem povsem drugačen odnos do otroka.« Ob tem se Dolčič strinja, da je to zagotovo zelo težka oblika ureditve, ki zahteva zrele in odgovorne starše. Otrokom morajo znati to, da imajo dva doma in da so v obeh zaželeni, predstaviti kot prednost. »Žal pa je v praksi pogosto tako, da starši poskušajo preko tega razreševati svoje težave. Zato imajo s tem tudi na Švedskem veliko problemov,« poudarja Dolčič. Zaradi takih primerov pa ne bi smeli spregledati tistih, ko skupno skrbništvo zelo dobro deluje. Recimo, ko si je eden od staršev celo poiskal stanovanje v bližini drugega, da otroku ne bi bilo treba menjavati šole.