Komentar: Na Finsko najprej k Božičku

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Prosti čas / torek, 6. februar 2007 / 05:00

Končana je še ena Ema, slovenski izbor potnika za nastop na Eurosongu, ki bo letos v deželi lanskih zmagovalcev, na Finskem. Po treh korektno izpeljanih prireditvah in zapolnjenih osrednjih večernih terminih na prvem programu nacionalne televizije je ljudstvo po telefonskem glasovanju izglasovalo pesem Cvet z juga s pevko Alenko Gotar in ekipo. Pesmi sicer nič ne manjka, nasprotno, z odlično pevko je bila bržkone ena boljših v letošnji ponudbi. Ampak. Kot vedno doslej, se Slovenci, majhni po številu in na zemljevidu ter jezikovno nerazumljivi (zato zna biti naš finski nastop tudi tokrat v angleščini) za tako rekoč vse, ki naj bi na tekmovanju v maju glasovali za nas, spet sprašujemo, ali je to pesem, s katero bomo dosegli več oziroma bomo sploh kaj dosegli. Bodo za nas glasovali Nemci, Turki, Latvijci, Avstrijci, Skandinavci, naši sosedje iz bivše države, bosta potencialna glasovalca, povprečen ukrajinski najstnik ali pa upokojena delavka iz Grčije v naši pesmi spoznala šolano pevko in kvalitetno skladbo? Z vsem spoštovanjem do letošnje zmagovalke nisem prav prepričan o tem. Mogoče bi nam uspelo pred dvajsetimi leti, ko je pod izvajalskim odrom še igral revijski orkester, danes pa je vendarle preveč pogumno upati na kaj več kot na pošten boj v stilu, vse smo dali od sebe. V zadnjih letih se je trend s telefonskim glasovanjem (tako glasujejo v večini držav udeleženk) namreč bolj ali manj obrnil. Tipične »eurosongovske pesmi« v starem slogu niso več »in«, saj ljudski glasovalni stroj več pozornosti namenja zunanji atraktivnosti izvajalcev, pri čemer ima posebnost, drugačnost izvajalca prednost pred samo pesmijo.

Letošnja Ema ne odstopa od vzorca velikega brata Evrosonga. Na odru smo tako videli in slišali marsikaj, od dobrih skladb in dobrih pevskih izvedb do izvajalcev, ki še vedno prisegajo na pet let stare glasbene vzorce in tistih, ki so si nastop vzeli bolj za šalo kot zares. Vse več je novih glasbenih talentov, medtem ko se že uveljavljena in uspešna imena slovenske zabavne glasbe s tekmovanj umikajo po takojšnji zaslužek v spremljevalni program prireditve. Tudi letos je zmaga v Mariovi oddaji bila velik namig za glasovanje na Emi (obetavni Evi Černe bo zagotovo v prihodnjih letih uspelo priti povsem na vrh), najstniki so za pet let odrasli, kar se je poznalo Denisu, Sebastianu, Alyi in Martinu Peroviću, tik pod vrhom pa so ostali letošnji posebneži Dean Vivod, Steffy & donald trumpeT in Don Corleone. Bi slednjim finska savna prinesla kakšno točko več? Bella mia je sicer bolj kot glasbeni dosežek odlična marketinška kreacija. Don Corleone, lik iz filma Boter, je prepoznaven po vsem svetu, italijansko besedilo bi utegnilo biti po godu milijonom po Evropi razseljenih Italijanov, ki se kot država Eurosonga že dolgo ne udeležujejo več, radi pa imajo vse, kar diši na mammo, famillo …, pa tudi sicer je bila Donova odrska ekipa že sama po sebi zelo zanimiva. A nekoliko konservativni Slovenci iz mirne deželice, kjer se nikoli nič ne zgodi, so se odločili poslušajoč svoje srce. Bi strokovna glasbeno-medijsko-marketinška komisija izbrala drugače? Najbrž. A dokler bomo Slovenci z glasovanjem in telefonskimi impulzi v Emo s svojim glasom dodali tudi nezanemarljiv finančni vložek v prireditev samo, tudi organizator ne bo imel interesa, da bi uveljavljal izbor kakršnekoli komisije. Pustimo se presenetiti, naša pesem je tudi tokrat dobra.