Vsako leto na novo zboli sedemdeset tisoč ljudi

Besedilo: Mojca Šimenc
torek, 30. januar 2007 / 05:00

Rakavo obolenje, katerega pogostnost v razvitem svetu strmo narašča, je maligni limfom. Gre za nenadzorovano rast belih krvnih celic oziroma limfocitov, ki se zbirajo v bezgavkah. V osnovi poznamo dve vrsti limfomov: Hodgkinove in ne-Hodgkinove.

Za prvimi najpogosteje obolevajo ljudje v starosti 25 do 35 let in starejši od 55 let, za drugimi, ki so bolj razširjeni, pa starejši od 65 let. V Evropski uniji za ne-Hodgkinovimi limfomi vsako leto na novo zboli okrog 70 tisoč bolnikov, pri nas pa približno 250 bolnikov. Glede na potek bolezni ne-Hodgkinove limfome razdelimo v dve skupini: v indoletne limfome, pri katerih je potek bolezni počasen, in agresivne limfome, pri katerih se rakave celice hitro množijo. Indoletni limfomi običajno niso ozdravljivi, saj običajno ne povzročajo zdravstvenih težav in jih zdravniki najpogosteje odkrijejo, ko so že v napredovani fazi. Agresivni limfomi so ozdravljivi, vendar mora bolnik takoj po odkritju bolezni začeti z zdravljenjem.

Začetni znaki podobni prehladu

Začetni znaki pri limfomih so podobni kot ob prehladu, zato večina ljudi ne pomisli, da bi bilo z njimi lahko kaj narobe. Tudi, ko se prehlad vleče, bolezni ne jemljejo resno, saj so prepričani, da bo stvar minila. Da se nekaj dogaja, opazijo, ko zatipajo povečane bezgavke. Navadno gre za vratne bezgavke, nekoliko manj pogosto otečejo bezgavke pod pazduhami ali v dimljah. Povečane bezgavke niso boleče, za razliko ob bezgavk, ki so povečane zaradi vnetja. Znaki limfoma so lahko tudi težko dihanje, kašelj, otekanje zgornjega dela trupa, povišana telesna temperatura nad 38 stopinj Celzija, nočno potenje, izguba teka in hujšanje. Limfom dokaže šele

punkcija povečane bezgavke, na katero lahko bolnika pošlje splošni zdravnik. Za opredelitev, za katero vrsto limfoma gre in v kateri fazi je, pa je vedno potrebno odvzeti večji vzorec tkiva. Poznamo štiri stadije limfoma. Pri prvi in drugi fazi je bolezen omejena na eno stran prepone, pri tretji in četrti pa se razširi na obe strani in/ali zajame tudi sosednje organe, na primer jetra ali pljuča. Zdravljenje je odvisno od vrste limfoma, stadija, v katerem je, mesta, kjer se nahaja, načina in hitrosti njegovega poteka. Zdravniki rentgensko slikajo prsni koš, z ultrazvokom natančno pregledajo trebušno votlino, obvezen pa je tudi pregled kostnega mozga, ki ga vzamejo iz medenične kosti.

Bolezen spremeni življenje

Vprašanje, ki si ga bolniki z limfomom najpogosteje zastavljajo, je, kako bo bolezen vplivala na njihovo življenje in življenje njihovih bližnjih. Ker so limfomi zelo različni, je tudi vpliv različen. Bolniki s počasi napredujočimi limfomi imajo lahko dolga obdobja bolezni brez bolezenskih znakov, ko zdravljenje ni potrebno, medtem ko bolniki s hitro rastočimi limfomi potrebujejo takojšnje zdravljenje. Blaž Kondža, predsednik društva bolnikov z limfomov, vsem, ki so šele za začetku boja z boleznijo, svetuje, naj limfom sprejmejo kot del sebe in naj zaupajo svojemu onkologu, ki bo poskrbel, da se bosta limfoma lotila z ustreznim »arzenalom«. Zelo pomembno je, da imajo v svoji okolici dovolj podpore in da so zadostno informirani o svoji bolezni, kajti limfomi so zelo različni. Razvoj medicine je v zadnjem času tako napredoval, da je limfom postal v večini primerov ozdravljiva bolezen, zagotovo pa obvladljiva bolezen – zato naj zrejo z optimizmom v svet. In nenazadnje, naj se obrnejo na naše Društvo bolnikov z limfomom, kjer se bodo lahko pogovorili s »starimi limfomskimi mački«, ki so dali bolezen skozi. Poražencev v tem boju ni – so samo zmagovalci.«

Načini zdravljenja limfoma

Zdravljenje limfoma je odvisno do njegove vrste, mesta v telesu, kjer se razrašča, stadija, v katerem je in splošnega zdravstvenega stanja bolnika. Običajno gre za kombinacijo kemoterapije in obsevanja, razen v primerih, kjer sta prizadeta želodec in črevo, kjer je največkrat prva na vrsti operacija. Uspešnost zdravljenja se ugotavlja po koncu kemoterapije. V določenih primerih je potrebna dodatna kemoterapjia in/ali obsevanje. Zdravljenje se vedno začne z blažjimi in nadaljuje z močnejšimi citostatiki. Ker klasični citostatiki uničujejo vse celice v fazi delitev, imajo pogosto številne in hude neželene učinke.

Prihodnost je v bioloških zdravilih in radioimunoterapiji

Za razliko od klasičnih citostatikov biološka zdravila uničujejo samo tumorske celice, zdravih pa ne. Pri zdravljenju rakov se uporabljajo zadnjih deset let. Prvo tovrstno zdravilo je bilo rituksimab. Dodajajo ga standardni kemoterapiji in podaljša preživetje bolnikov z nizko-maligno obliko ne-Hodgkinovega limfoma, pri agresivni obliki bolezni pa je možnost ozdravitve s pomočjo rituksimaba bistveno večja. Zadnje študije so tudi pokazale, da je rituksimab zelo učinkovit pri preprečevanju ponovitve bolezni. Najnovejše biološko zdravilo za limfom je alemtuzumab, ki je namenjen

bolnikom s kronično limfocitno levkemijo, ki se ne odzivajo na standardno zdravljenje s kemoterapijo. Povsem novo poglavje pri zdravljenju rakov pa predstavlja radioimunoterapija. V grobem bi jo lahko razložili kot kombinacijo biološkega zdravila in snovi, ki rakave celice uniči s sevanjem. Bolnik dobi zdravilo v žilo, to pa potem kroži po njegovem telesu, išče rakave celice in ko jih prepozna, se veže nanje in jih uniči. Velika prednost te terapije je, da sevanje doseže tudi maligne celice, ki so v bližini rakave celice in jih uniči, pri čemer ostanejo zdrave celice relativno neprizadete.

Kaj so biološka zdravila in kako delujejo

Biološka zdravila so odprla novo poglavje pri zdravljenju hudih kroničnih bolezni, predvsem raka, in naredila korak naprej v smeri prizadevanj, da bi rak, nekdaj sinonim za skorajšnjo smrt, postal, če že ne ozdravljiv, pa vsaj obvladljiv do te mere, kot so obvladljiva druga kronična obolenja, na primer sladkorna bolezen ali povišani krvni tlak. Značilnost vseh rakavih celic je, da se delijo bistveno hitreje kot ostale celice. Prvotni citostatiki so izkoriščali prav to lastnost in so uničevali vse hitro deleče se celice. Sodobna spoznanja s področja genetike in mikrobiologije pa so omogočila razvoj zdravil, ki izkoriščajo mehanizme, s katerimi se celice sporazumevajo med seboj. Biološka zdravila so ime dobila po biotehnoloških procesih, podobnih genskemu inženiringu, s katerimi jih pridobivajo. Delujejo tako, da “naciljajo“ točno določeni del v tumorski celici in prekinejo na primer njeno rast ali presekajo proces oskrbovanja celice s hrano. Zaradi dolgotrajnega razvoja so zaenkrat še zelo draga. Zdravljenje enega bolnika lahko stane tudi dvajset tisoč evrov, zato niso dostopna vsem. Primerna so za zdravljenje le nekaterih vrst raka.