V telovadnici smo (bili) vsi enaki

Telesna kultura vzgaja dobre ljudi, najboljši med njimi pa potem promovirajo kraj po vsem svetu (nekoliko prirejena misel Mira Cerarja iz knjige Sto let športa v občini Škofja Loka).

Povod za Glasovo prejo je bila stoletnica škofjeloškega športa oziroma izid knjige Sto let športa v občini Škofja Loka, ki jo je uredil profesor Ivan Križnar. Do prva ideja za izdajo zbornika je prišlo že pred desetletjem, ko so z izidom zbornika predstavili del loške zgodovine športa. Poslej so v Loških razgledih sistematično predstavljali ali zgodovino posameznega kluba ali društva ali športne panoge. O vsebini knjige je razpredal urednik knjige Ivan Križnar, z anekdotami iz sveta športa in zasebnega življenja pa je prejo popestril nekdanji vrhunski športnik Miro Cerar. Prejo je tradicionalno vodil Miha Naglič.

Knjiga povzema stoletno zgodbo loškega športa. Katere mejnike bi izbrali, kje so glavne postaje loškega športa?

Ivan Križnar: »Najprej moram omeniti, da je bilo leta 1906 ustanovljeno Telovadno društvo Sokol v Škofji Loki. To je bila imenitna organizacija, ki je bila zelo domoljubno usmerjena. Stremeli so predvsem k telovadbi in tudi kulturni dejavnosti, saj so imeli pevski zbor, gledališče, kasneje tudi kino, organizirali plese in bogato knjižnico. Veliko pozornost so uživali tudi tamburaši. Takšno dejavnost so izvajali tudi orli, vendar njihova osnovna dejavnost ni bila telovadba. Seveda pa so šport v Loki poznali že veliko prej. Prvo kopališče je bilo zgrajeno leta 1318 na desnem bregu Selške Sore, ki je imelo na razpolago tudi toplo vodo. Zelo zanimivo je tudi, da je notar Janez Triler ustanovil kopalno društvo, ki je imelo imenitno kopališče v Vincarjih. Žal se ni dolgo obdržalo. Leta 1883 so ustanovili tudi strelsko društvo, med člani pa sta bila tudi Ivan Grohar in Oskar Deu. Morda bi lahko kdo vprašal, zakaj obletnice športa ne praznujemo ob ustanovitvi tega društva. Nismo, ker je to društvo delovalo v nemškem in slovenskem jeziku, predvsem pa so si pravila vedno pripravljali v nemškem jeziku. Sokolsko društvo pa je bilo s popolnoma slovensko vsebino in takrat zelo moderno.

Leto kasneje so ustanovili Planinsko društvo, ki je kot edino društvo neprekinjeno delovalo vse do danes. Po vojni je vajeti v svoje roke prevzelo Telovadno društvo Partizan, ki je zelo dobro delovalo. Z odhodom smučarjev, rokometašev, košarkarjev in drugih pa je začelo pešati. Tako so leta 1969 za dve leti prekinili z dejavnostjo. Danes je društvo Partizan najaktivnejše v občini. Zelo zanimivo je bilo tudi, ko so se Ločani začeli uveljavljati v mednarodnem merilu. Prvi olimpijec iz našega prostora je bil Branko Ziherl, ki je tekmoval na berlinskih olimpijskih igrah v skokih v vodi. Po vojni so po njem imenovali tudi najvišja športna priznanja, danes Bloudkova priznanja.«

Povedali ste, kdaj je vzletel loški Sokol, kakšen pa je bil njegov konec?

Križnar: »Po vojni je Sokol še obstajal, potem pa je Boris Kidrič sklical vse sokole in jih obvestil o koncu. Nekateri člani so bili jezni, drugi so jokali ali bili užaljeni. Vprašali so ga zakaj, odgovoril pa jim je, da so bili v Srbiji sokoli v glavnem pri četnikih. Pri nas so resda bili domoljubni in v NOB, vendar tako naj ne bi šlo. Nekaj let smo potem v Škofji Loki imeli Fizkulturno društvo, ki je delovalo do leta 1952, nato pa so ga preimenovali v društvo Partizan.«

 Obudimo še nekaj poglavij o prvem teniškem igrišču v Sloveniji, ki ga je Ivan Tavčar zgradil na Visokem.

Križnar: »Ivana Tavčarja poznamo kot pisatelja, politika, advokata, manj pa kot športnika. Zelo zgodaj se je začel ukvarjati z različnimi športnimi dejavnostmi, bil je tudi sokol in vodil sokolsko organizacijo. Imel je celo glavni govor na sokolskem zletu v Pragi leta 1912. Bil je vesten planinec, kolesar, med ustanovitelji društva Dren. Na Visokem je zgradil športni park s tekališčem, teniškim igriščem in kopališčem. Teniško igrišče na Visokem je prvo v Sloveniji, tako pa je Tavčar postal oče slovenskega tenisa. Tavčar je bil tudi lovec in ribič, dobro so ga poznali tudi loški sokoli, ki so ga zelo častili. Ko je leta 1923 umrl, so mu postavili častno stražo, enako tudi pred grobnico na Visokem.«

Profesor Križnar je omenil Telovadno društvo Partizan. Kolikor vem, gospod Miro Cerar, ste Vi začeli v ljubljanskem Partizanu, Narodnem domu. Kako se spominjate tistih časov?

Miro Cerar: »Začel sem kot pionirček v Partizanu, kjer je bilo vse do mojega odhoda iz gimnastičnih vrst izredno živahno. Ne le v tekmovalnem, ampak tudi v družabnem in vzgojnem smislu. Takrat so nas vaditelji opozarjali na šolanje ali študijske obveznosti. Sokolska miselnost je tako ostala prisotna tudi po vojni. Vsi, ki smo bili boljši telovadci, smo morali enkrat do dvakrat tedensko svoje znanje prenašati na mlajše ali manj vešče. Dopolnjevali smo se v znanju, hkrati pa smo tudi učili v tovariškem vzdušju. Današnji čas je povsem drugačen, tako da se takratnega delovanja spominjam z nostalgijo. V sklopu društva je delovalo tudi gledališče, knjižnica, organizirali smo plese, skratka, vzgajali so nas v celovite osebnosti. Vsi so delovali kot amaterji, saj vsega niti ne bi mogli plačati, nihče plačila tudi ni zahteval.«

Kakšna je vaša povezava z loškim športom. Danes ste tu na povabilo Ivana Križnarja, vendar ste prav gotovo imeli stike tudi s športniki s tega konca?

Cerar: »Seveda. Družili smo se predvsem v mladinskih reprezentančnih vrstah, ko smo se merili z drugimi republikami nekdanje Jugoslavije. Vaše telovadke in telovadci so bili vedno sestavni del izbrane vrste. V tistem času smo se zbirali športniki iz vse Slovenije na nekakšnih skupnih treningih, ko smo ob merjenju sposobnosti tudi utrjevali čvrsta prijateljstva. Nikoli se nismo spraševali, ali je bil nekdo študent, delavec, iz kmečkih vrst, veren ali ne, v telovadnici smo si bili vsi enaki in to nas je združevalo.«

Obudimo spomin na enega od vaših zvezdnih trenutkov. Spominjamo se dveh zlatih medalj z olimpijskih iger iz Tokia in Ciudada de Mexica, manj znan pa je vaš nastop v Pragi na svetovnem prvenstvu leta 1962?

Cerar: »Takrat smo tekmovali na vseh šestih orodjih v obveznem in prostem programu. Zbir ocen je omogočil, da si se v finale uvrstil tudi na posameznem orodju. Meni je uspelo na bradlji in konju z ročaji. Na bradlji sva drug za drugim nastopila s prijateljem in rivalom Borisom Šahlinom iz Sovjetske zveze. Po oceni sodnikov sem bil jaz drugi, Boris pa je zmagal. Vendar je bila razlika očitna. Moja vaja je bila težja in lepše izvedena od njegove, kar so opazili tudi gledalci. Nabito polna dvorana v Pragi je vzkipela. Protest je onemogočil nadaljnje tekmovanje, zato se je sestala posebna komisija mednarodne gimnastične federacije, ki je popravila ocene. Tako sem zmagal jaz, Boris pa je bil drugi. To se je zgodilo prvič v zgodovini!«

Dotakniva se še zasebnega življenja. Kako gresta skupaj šport in pravo?

Cerar: »V telovadnem svetu nas je pravo vseskozi spremljalo. Naj omenim Rada Murnika, ki je vzpostavil enakopravnost med telovadkami in telovadci. Vsi poznamo slavnega Leona Štuklja, tudi sam sem zajadral v te vode. Ne vem, kako sem pristal na študiju prava, vem pa, da sem se moral precej namučiti. Že uvodoma sem povedal, da so naši vaditelji zelo pazili na naše študijske obveznosti. V prvih dveh letih sem bil povprečen študent, kar mi je pri nekaterih profesorjih prineslo prednost, nekateri pa niso poznali mojih rezultatov. Sicer pa sem na predavanjih običajno zdržal dve do tri ure, potem pa sem zaspal. Enostavno sem bil preveč utrujen od večernega treninga. Naj vam zaupam anekdoto. Ob koncu 3. ali 4. letnika sem šel na izpit k sedaj že pokojnemu profesorju na izpit in me je vprašal, kaj delam. Odgovoril sem mu, da sem prišel na izpit. Ali niste na Japonskem? Ne, zaradi vašega izpita sem odklonil pot, sem mu odgovoril, nakar mi reče: Nisem še videl tako neumnega študenta, jaz bi eno leto spustil, da bi šel lahko na Japonsko (smeh v dvorani).«

Še naprej bomo brskali po zasebnosti. Kje ste spoznali ženo Zdenko? Na fakulteti ali v telovadnici?

Medklic iz občinstva: »V telovadnici!«

Cerar: »To je jasno. Saj imam tukaj priče. Takrat so bili lepši časi, ko so bila dekleta naše starosti in rasti (danes so telovadke v svetovnem vrhu zelo mlade, op. p.). Ženo sem spoznal v telovadnici, skupno pot pa sva nadaljevala tudi na fakulteti. V tistem času je bilo bogokletno, če so imele ženske moškega trenerja. To je bilo revolucionarno, vendar smo se v telovadnici vsi srečevali in si pomagali. Tako se je zgodilo, da so se dekleta pripravljala na državno prvenstvo. Zdenka se je s še tremi nekaj mučila, zato sem ji pokazal, kako se vaja preprosto naredi. Zelo hitro jo je obvladala. S tem pa sem se zameril takratni vaditeljici, ki je tri mesece pred državnim prvenstvom prenehala s treniranjem deklet. Zato sem jih moral trenirati jaz, paradoks pa je bil, da so takrat punce doživele največje uspehe.«

Z ženo Zdenko sta si ustvarila izrazito pravniško družino. Vi ste pravnik, ona je bila v zadnjih letih ena najbolj izpostavljenih osebnosti slovenskega pravosodja, sin Miro slovenski javnosti razlaga ustavno pravo, tudi hči Alenka je pravnica.

Cerar: »Le najmlajša hči Vesna ni pravnica, čeprav se je vpisala na fakulteto in jo potem tudi kmalu zapustila. Miro in Alenka sta padla v pravo brez najinega prigovarjanja. Sin je profesor na pravni fakulteti in svetovalec v parlamentu, kjer ostaja zvest stroki, malce mlajša Alenka pa deluje v odvetniški pisarni. Vesna trenutno piše diplomo na kranjski fakulteti za organizacijske vede.«

Kolikor vemo, gre zasluga Vesni, da ste danes lahko z nami?

Cerar: »Ja, zasluga je njena, malo moja, še najbolj pa žene. Ona je vedno dala prednost družini in otrokom. Po zaključku moje tekmovalne kariere vrsto let nisva nikamor šla, zato sva se dogovorila za izlet. Kolega me je spomnil, da bi 1. decembra 1981 lahko odšla na Korziko. Tri dni pred odhodom sem šel kupit vozovnici. Dan pred odhodom pa je Vesna zbolela … Žena je naslednje jutro dejala, da nima srca, da bi jo pustila in sva odpovedala. Zjutraj sem telefoniral vodički, da zaradi bolezni ne bova šla, pa mi je odgovorila, da naj pošljem otroka. Za to možnost se nisem odločil. Letalo je odletelo ob 8. uri, ob 9. uri pa smo že slišali za žalostno zgodbo.«

Profesor Križnar, v knjigi pravite, da vas žalostijo štirje pojavi v sodobnem športu: pranje denarja, divjaško navijaštvo, poživila in poškodbe. Kako gledate na te pojave?

Križnar: »Ne gre mi v račun, da se gledalci lahko spozabijo do te mere, da se tepejo, skoraj pobijejo. Samo spomnimo se finala vaterpolskega evropskega prvenstva v Kranju. To ne spada v šport. Takrat sem zelo žalosten in me je naslednji dan sram, čeprav nimam s tem nič. Enako je s poškodbami. Nekatere poškodbe so tako hude, da tekmovalec ne bi smel na igrišče. Ne gre mi v račun, da poškodovanega igralca napolnijo z injekcijami. Kaj se dogaja z njegovim organizmom? Če je človek bolan, poškodovan spada v posteljo in naj počiva. Šport je treba v tem smislu humanizirati. Potem je tu pranje denarja. Nekateri bogatijo na račun ljudi, ki se trudijo dneve in leta, da dosežejo nek rezultat, nato pa pride mešetar, ga proda in iztrži veliko več od športnika, ki bi si ta denar zaslužil.«

Gospod Cerar, v vaših zlatih aktivnih letih, od 1958 do 1970, takšnih pojavov ni bilo?

Cerar: »Če bi bili vsi navijači takšni kot jaz, bi bilo dolgčas, saj vse podoživljam v notranjosti. Tudi sam ne odobravam huliganov, saj sem vzgojen v smislu, da si nisi mogel nič prigoljufati, hkrati pa smo pomagali drug drugemu. Mi nismo imeli navade, da bi nasprotniku žvižgali. Čeprav je boljši, mu lahko vedno čestitam. Pri divji gonji za rezultati in skomercializiranem športu ne smemo pozabiti, da ni rezultat vse, ampak je na prvem mestu človek.«

Franc Jesenko

Med znanimi osebnostmi, ki jih najdemo v knjigi Sto let športa v občini Škofja Loka, je tudi Franc Jesenko iz današnje Kopališke ulice. Na Dunaju je študiral botaniko, mineralogijo, zoologijo in kemijo. Ob študiju se je naučil desetih jezikov. Veliko je hodil po Evropi, na Švedskem se je tudi poročil. Kmalu se je ločil, leta 1914 pa odšel na rusko avstrijsko fronto. Hudo ranjen, imel je počeno lobanjo, je ležal med mrtvimi kolegi in so ga že hoteli pokopati. Njegov pomočnik je prosil, da ga odpeljejo v bolnišnico, po manj kot tednu pa je prišel k zavesti. Po vojni je služboval na Dunaju, Češkem in Zagrebu, leta 1922 pa prišel v Ljubljano na univerzo. Tu se je povezal s športom. V Švici in Skandinaviji se je seznanil in navdušil nad s smučanjem. Doma je številne nagovarjal, naj se ukvarjajo s turnim (nordijskim) in alpskim smučanjem. V svoji vnemi je leta 1924 postal prvi predsednik Smučarske zveze Jugoslavije. Kasneje se je močno zavzemal za mednarodno uveljavitev. Veliko naporov je moral vložiti za vključitev v mednarodno smučarsko organizacijo, saj si skandinavske dežele med seboj niso predstavljale Jugoslavije. Jesenko pa je s svojim nastopom in znanjem jezikov dosegel, da so mu mednarodni predstavniki verjeli in zaupali. Zvezo so sprejeli medse.

Angela Bahovec

Lani je minilo sto let, odkar so uršulinke v Škofji Loki odprle učiteljišče. V knjigi so se na uršulinke spomnili predvsem v smislu telovadbe, ki so jo izvajale za svoje dijakinje in tudi za učenke meščanske šole. O delovanju šol na področju telovadbe je profesor Križnar zbral v pogovorih z legendami loškega športa – Vero Čepin, Draguško Kalan, Mimo Balderman in drugimi, nekaj podatkov pa je dobil tudi v loški enoti Zgodovinskega arhiva Ljubljana.

Po prvi svetovni vojni je v šoli učila profesorica telovadbe in računstva Angela Bahovec, ki se je izobraževala tudi v Angliji in Nemčiji. Vedno je prinašala novosti in jih vključevala v šolsko telovadbo. Tako je v Škofji Loki uvedla košarkarsko igro. Telovadba se je izvajala na visoki strokovni ravni. Zelo zgodaj je začela uporabljati izraz telesna vzgoja, čeprav je zakon opredeljeval telovadbo. Zelo je skrbela tudi materialno oskrbljenost šole. Imeli so dve telovadnici, kopališče, drsališče, igrišče … V telovadnici so imeli kar 252 kosov telovadnega orodja.