Skrb v senci

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / / 06:00

A veš, da imam občutek, da sem že zasvojen s tekom? Ne morem več preživeti dneva brez teka. Ves čas razmišljam samo, kje bom tekel, kako bom tekel, s kom bom tekel ... Doma sem ravno toliko, da jem in spim, drugače pa služba in tek ...

Zakolovratil sem z očmi in poslušal naprej prijatelja, ki se je pred leti odlepil od šanka in si obul tekaške copate. Od takrat jih ne sname več. Zdaj priznava, da je obseden s tekom in me kliče na pomoč. Kako naj pomagam zasvojenemu človeku? Nimam te izobrazbe. Zasvojenost ni dobra v nobenem primeru, kaj šele z drogami, alkoholom, cigaretami ali zgolj tekom. Nekoč sem slišal nekoga, ki je bil celo s seksom zasvojen in je v tem videl problem. Zdaj imam prijatelja, ki ima enak problem s tekom. Znana zgodba. Med športnimi rekreativci je tega čedalje več. Strokovnjaki so začeli opozarjati, da je športna rekreacija prišla do meje, ko človek za to, kar počne v prostem času v imenu zdravega telesa in dobrega duha, posega celo po drogah. Kupuje substance, ki mu pomagajo hitreje teči, kolesariti, plavati, igrati tenis, košarko, nogomet ... skratka biti v boljši psiho fizični formi. Lovci na doping (oziroma dunajski kriminalistični preiskovalci) so opazili, da je poraba med rekreativci v zadnjih petih letih poskočila za 30 odstotkov in da je večina grešnikov dobro situiranih moških med 35. in 55. letom. To pomeni, da imajo dobre dohodke, družine, dobre službe in ogromno željo za gibanjem, dokazovanjem, tekmovanjem. Večina droge iz športnega življenja prenese tudi na delovno mesto. Danes mora potekati vse hitro in čim preprosteje. Če je bilo nekoč moderno kajenje trave, je danes trend vbrizgavanje testosterona za močnejše mišice in efedrin za zniževanje telesne teže, pravijo avstrijski strokovnjaki in dodajajo, da se zna zgoditi, da bo čez nekaj let več odvisnikov od preparatov za večjo vzdržljivost, kot pa od navadnih mamil. Prijatelj, ki mi je priznal zasvojenost, je priznal tudi jemanje drog, s katerimi je poizkušal izboljšati svoj rezultat v teku na 21 kilometrov! Pravil mi je, da ga je to stalo dobrih štiristo evrov na mesec. Vse je dobil na internetu in nekaj malega od kolega tekača. Več mi ni hotel povedati. Vse skupaj je nehal jemati, ker ga rezultati niso več zadovoljevali, temveč zgolj samo tek. Noče imeti več številke na hrbtu, hoče le še teči, za to pa ne rabi drog. Tip je star štirideset let in ima družino ter zahtevno službo. Na leto preteče do štiri tisoč kilometrov, kar je malce več kot deset kilometrov na dan ... Vsak dan v letu, petke in svetke, ponedeljke in nedelje v dežju, soncu ali snegu.

Ostal sem brez teksta, on pa je pričakoval moj nasvet. Sedela sva v senci bifeja in ravno, ko sem spravil neko misel v kup, sem prepoznal tisti stekleni pogled zasvojenca, ki mu ni več pomoči. Karkoli bi jaz zinil v tistem trenutku, on ne bi upošteval, zato sem bil raje tiho. Spomnil sem se, da moji nasveti takim ne pomagajo, ker so že zdavnaj v drugem svetu. Oni rabijo pogovor zgolj zato, da jim mine čas med treningi. Potem sem spraševal o njegovi ženi in kako ona gleda na vse to. Prikimal mi je, da je kriza, in da se je žena že zdavnaj poslovila od normalnega družinskega življenja. Strah jo je, da bo odšel nekam na samo, kjer bo lahko samo delal in tekel in delal in tekel in čisto nič drugega počel. Zvijalo me je v želodcu od slišanega, zato sem moral nekaj izustiti, pa četudi bi me stalo najinega prijateljstva. Ni pomagalo, ko sem pravil, da se mi zdi neverjetno to, kar počne, in edino, kar sem lahko rekel, je bilo vprašanje, kako bi se on obnašal, če bi tako živela njegova žena? Seveda ni razumel štosa. Dejal mi je, da je to nemogoče in da bi jo seveda hitro postavil pred vrata. Potem sem moral reči, da upam, da bo ona tudi to storila ..., da bo končno imel mir samo za delo in tek. Drugače mu nisem znal povedati. Bil je užaljen, ko sem rekel, naj poišče pomoč pri strokovnjakih v belih haljah.