Visoke kazni in strog nadzor ukrotijo voznike

Besedilo: Jožef Arh
Kategorija: GG Plus / petek, 26. januar 2007 / 05:00

Poročila o prometnih nesrečah s smrtnimi žrtvami v zadnjem času so grozljiva. Kako to ustaviti? Vsaka država ima zakone in predpise o omejitvah hitrosti na cestah in policijo, ki vzdržuje red. Predpisi posameznih držav so si podobni, zelo različno pa je delo policije.

Za našo policijo bi rekel, da je neaktivna, saj je prav na avtocestah, kjer se najbolj divja, ni videti. Nisem še videl, da bi koga ustavili, ko pritisne na plin od Podtabora proti Kranju ali od kake cestninske postaje naprej. Močni in manj močni avtomobili divjajo, kolikor jim le dopušča motor. Kakšen stres za mirne in disciplinirane voznike! Vozil sem se po cestah Evrope, Severne in Južne Amerike, Južne Koreje in Tajvana, tako da lahko ocenjujem disciplino in red na cestah v teh deželah.

Pa bom začel kar pri Nemčiji. To je edina dežela, kjer velja le priporočilo za najvišjo hitrost na avtocestah, ki je 130 km/h. Tam tudi naredijo največ hitrih avtomobilov in zakaj naj bi jih delali, če se ne bi smeli tudi voziti. Sicer pa, če se tam voziš, začenjaš razumeti, da bi bil promet nemogoč, če bi veljala omejitev 130 km/h, ker je pač gostota prometa takšna. Policije pa je na cestah dovolj, če potrebuješ pomoč.

V Avstriji veljajo stroge omejitve. Če hitrost prekoračiš, pošteno plačaš. Na Koroškem sem vozil prehitro in plačal. Sedaj vsi Slovenci tam vozijo po predpisih. Zakaj tam lahko, doma pa ne?

Podobno je tudi v Italiji. Poznam jih kar nekaj, ki so plačali velike kazni. Sedaj že vemo, da se je treba tam držati predpisov. Zakaj tam lahko, doma pa ne?

Pa pojdimo v Francijo. Pred leti sem bil šest tednov v Creusot Loire v Burgundiji. Priletel sem v Lyon, tam me je počakal nemški voznik in me odpeljal do hotela. Po avtocesti je vozil največ 120 km/h. Za Nemca in za BMW se mi je zdelo nenavadno počasi, pa sem ga vprašal, zakaj vozi tako počasi. Odgovoril je, da je samo enkrat vozil hitro, pa ne bo nikoli več. Zalotila ga je policija in dobil je izredno visoko kazen. Ker ni imel toliko denarja pri sebi, je moral pustiti avto ob cesti, poklicati taksi, da ga je odpeljal do prvega bankomata po denar in spet nazaj, kar je tudi veliko stalo, in šele potem se je lahko odpeljal naprej. Razumljivo, da ob visokih kaznih Francozi vozijo disciplinirano.

V ZDA prehitevajo le tovornjaki

Združene države Amerike so prepredene s širokimi avtocestami, da je vožnja z majhno hitrostjo, ki je bila takrat omejena na 65 milj/h (104 km/h) mogoča. Pred mesti je ta omejitev 45 milj/h. Vsi spoštujejo omejitve. Spet zaradi visokih kazni in neizprosne policije. Le tovornjaki radi prehitevajo, česar Evropejci nismo navajeni. Če povzročiš nesrečo, te vklenejo in odpeljejo na policijo. Če se upiraš, greš lahko tudi v zapor. Če se prav spomnim, je bilo takrat v prometnih nesrečah devet mrtvih na sto tisoč prebivalcev. Na te hitrosti se zelo hitro navadiš. Taka vožnja pa ni le varna, je tudi varčna.

V Ameriki sem bil prvič v Pueblu v Koloradu. Nikoli prej nisem slišal, da so tam tudi Slovenci. Ko sva se z ženo zapeljala v mesto, je bil nad cesto razpet transparent z napisom Vidmar. Ta je pa Slovenec, sem rekel ženi. Ko sem naslednji dan prišel v Železarno in se predstavil tajnici, me je vprašala, od kod prihajam. Povedal sem. Kar skočila je pokonci in povedala, da je bila njena mama Slovenka. Raztrobila je po vsej železarni, da je prišel Slovenec. Pred prvo svetovno vojno se je tja priselilo mnogo Slovencev, ker so tam gradili železarno. Na vseh vodilnih mestih so bili potomci Slovencev, delavci pa so bili vsi španskega rodu. Modernizirali so železarno, mene pa so najeli, da sem jih učil delati na teh novih napravah.

Vsega sem bil v devetih ameriških zveznih državah od Teksasa na jugu do države New York na severu. Dovolj, da mi je njihov način vožnje postal domač in da mi je postalo jasno, da le zmanjšanje hitrosti na cestah lahko rešuje življenja.

Brazilija, čudovita dežela, povsod palme. V Belo Horizonte sem prišel prvega februarja. Iz hude zime v tropsko podnebje. Tam sem ostal šest tednov, da sem spoznal deželo in njene ljudi. Na srečo leži mesto na okoli tisoč metrih nad morjem in je bila klima znosna. Leži tudi dobesedno na železovi rudi: vse je rdeče, tudi voda. Brazilci so posebna rasa, mešanica Portugalcev, ki so tja prišli sredi 16. stoletja, domorodcev Indijancev in črnih Afričanov, ki so jih tja vozili do konca devetnajstega stoletja. Šele pred nekaj leti je umrla najstarejša Brazilka, stara 113 let, ki je tja prišla še iz Afrike.

Po brazilskih cestah s policijskimi zaporami se je težko voziti, saj ustavljajo na vsakih nekaj kilometrov in preiskujejo avtomobile, če slučajno ni v njih skrito orožje. Brazilija je bila pred leti diktatura in policija se še vedno obnaša kakor v tistih groznih časih, ko so po ulicah še streljali brezdome otroke in potepuhe. Če smo se morali vračati ponoči, ko je bil nadzor še hujši, se nismo dobro počutili. V Braziliji so časopisi vsak dan polni krvavih slik. Socialne razlike med bogatim slojem in reveži iz slumov verjetno nikjer niso tako velike kot prav tam. Ko se zvečer ob sedmih zmrači, je mesto opustelo. Nihče več si ne upa na cesto. Ko sem vprašal nekdanjega sošolca, ki je bil profesor v Sao Paulu, kakšen avto ima, mi je rekel, da ima starega golfa, ker si boljšega ne upa imeti. »Če bi izvedeli, da ga imam, bi me prišli oropat. Pri teh ropih pa padajo žrtve.« Vse hiše so zato obdane z visokimi zidovi s črepinjami na vrhu, s cestne strani imajo vsaj tri metre visoko železno ograjo, veliko hiš pa je sploh zastraženih. S fotoaparatom ne vidiš na cesti nikogar. Moj nemški kolega je hodil naokoli v razcapanih hlačah, ker se je bal obleči čedne, ki jih je tudi imel s seboj. V taki klimi tudi vožnja z avtom ni prijetna. Po eni strani se bojiš policije, ki je neusmiljena, po drugi pa roparjev. Da ne bom pisal le slabo, naj povem, da se v Braziliji dobro je. Glavna hrana je sicer riž, v samopostrežni restavraciji, kamor smo hodili jest, pa si dobil prave koruzne žgance, zabeljene z ocvirki. Brazilci pojedo tudi veliko mesa, govedine. A tudi rakavih obolenj je tam veliko, prav kot posledica preobilice mesa v prehrani.

Azijci so vljudni, delavni in odločni

Južna Koreja. Prvič sem bil tam na jugu v mestu Masan. Bila je jesen in klima prijetna. Promet strahoten. S svojim avtom me je lahko vozil samo vodja projekta. Drugim niso dovolili, ker te v primeru prekrška kot tujca policija strpa v zapor, iz katerega te nihče več ne reši. Drugi problem je v tem, da so vsi napisi v korejščini in je orientacija nemogoča. Natančno si moraš zapomniti, kje si hodil, da spet najdeš svoj hotel. Potem je problem še hrana. Zajtrka v hotelu ni. Ko greš jest v restavracijo, ne veš, kaj naročiti, pač nekaj izbereš. Največkrat za Evropejca ni užitno, ker je vse strašno pekoče. V železarni, kjer smo delali, pa je bila hrana dobra in zelo zdrava. To pomeni, da je bilo veliko zelenjave, ni vsebovala mesa in ni bila mastna. Priredili so jo za Evropejce. Korejci so strašno delavni in silno disciplinirani. Delajo skoraj neprekinjeno. Zato se ni čuditi njihovemu hitremu gospodarskemu razvoju. Ko sem nekoč le vprašal, zakaj delajo do pozne noči, so mi rekli, da imajo tako majhna stanovanja, da jim je najbolj udobno kar na delovnem mestu. Tudi trgovine so odprte neprekinjeno. Če sem potreboval kaj za zajtrk, sem to dobil tudi ob 23. uri.

Še ena zanimivost. Vsi v železarni so bili enotno oblečeni. Od direktorja navzdol. Tudi lepotice v pisarnah so se morale preobleči, da ne bi zapeljevale sodelavcev. Mlade Korejke so zelo lepa dekleta, zato jih je kar nekaj Nemcev vzelo za žene. Navadni delavci pa so bili prav prijetni. Vsi od kraja bistri in sposobni. Zelo dobro smo se razumeli.

Drugič sem bil v Koreji v industrijskem mestu Kunsam, kjer je središče avtomobilske industrije KIA. Bil sem v KIA Steel. KIA je od železarne Acroni kupila tehnologijo za izdelavo nerjavnih jekel. Že ko sem se odpravljal v Korejo, sem povedal znanki iz Pirana, kam sem namenjen. »Človek božji,« je rekla, »ne hodi v Korejo, tam je v zaporu umrl naš prijatelj, ki je bil v Seulu zastopnik piranske ladijske družbe.« Korejska policija je še hujša od brazilske. Korejce sem spoznal tudi iz druge plati. Ko pri pogajanjih ni šlo vse, kot bi moralo, so razbijali so po mizi in vpili, da so se Nemcem tresle hlače. Res ne bi rad prišel v roke njihovi policiji. Ne vem, kakšne so kazni, ampak mislim, da prav zaradi neizprosne policije vozniki vozijo po predpisih.

Tajvan. Tam sem bil kar dva meseca. Tudi na Tajvanu je poleti neznosna klima, še slabše kot v Koreji. A ker je bila zima, sem šel. Vredno je bilo. Kitajci so prijetni ljudje. Spoštovanje do starejših je podobno kot pri Korejcih njihova odlika. Delal sem z mladimi delavci od 20 do 25 let. Imeli so me kot za očeta. Prav zato, ker sem jih spoštoval, smo se sijajno razumeli. Hitro so se učili. Pri težkem delu sem jim pomagal, da je šlo hitreje. Težka dela ti drobni Kitajci le težko zmorejo.

Pojdimo k prometu. Tajvan je le za polovico večji od Slovenije, a ima 22 milijonov prebivalcev. Zato je na cestah strahotna gneča. Kako da pri tisti zmešnjavi na cestah ni nesreč, mi ni šlo v glavo. Kitajci so neverjetno strpni vozniki. Nihče se ne razburja, ne hupa, četudi ti kdo zapelje pred nosom čez cesto.

Na avtocestah je dovoljena hitrost 120 km/h. Vsi se je držijo. Res pa je, da tam zelo pogosto vozijo vlaki. Ti so najmodernejši. Z ženo sva se peljala iz 50 kilometrov oddaljenega mesta Tainan. Tja naju je peljal gospod Ceng, ki je bil vodja projekta. Živel je v tem mestu, ki je znano po templjih, muzejih in vojaških utrdbah. Nazaj sva šla namenoma z vlakom. Postankov ni imel. Ko se je ustavil, sva morala izstopiti. Bil je nabito poln. A olikani Kitajci so nama takoj odstopili prostor, da sva sedla.

Tajvan je bil do konca druge svetovne vojne pod japonsko okupacijo. Učili so se samo japonsko. Videl sem ljudi, ki so brali japonske časopise – Kitajci in Japonci imajo namreč enake pismenke. Pismenka pomeni predmet ali pojem. Razumejo, čeprav rečejo drugače kot Japonci. Razlike so le pri novejših izrazih.

Še zanimivost: zaradi nepopisne gneče lahko kupi domačin avto le, ko dobi parkirni prostor. Sicer pa je to dežela kolesarjev in motoristov. Zelo lepe spomine imava na Tajvan. A živeti v majhnem stanovanju nekje v petindvajsetem nadstropju vse življenje je nedoumljivo. Le redki lahko živijo v vrstnih hišicah. Samostojnih hiš pa ni več tako kot ni več vasi. Vse je pozidano z nebotičniki. Kakšen raj imamo še v Sloveniji!

Iz napisanega bi lahko povzel, da je za spoštovanje reda in omejitev hitrosti na cestah najbolj pomembna policija. Vozniki se je preprosto morajo bati. Pa denarne kazni morajo kršilce dovolj prizadeti. Potem je pa red.