Beg z Goričkega

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 14. februar 2024 / 18:20

Brat in jaz, 1. del

Tadeja že več let živi sama. Opravlja poklic, povezan z otroki, ki jih ima zelo rada. Na delovnem mestu jo cenijo, nihče pa se kaj veliko ne vtika v njeno zasebno življenje.

»Na Gorenjsko sem se preselila z Goričkega. Razmere v domačem okolju niso bile rožnate,« začenja svojo zgodbo.

Potem pa nadaljuje: »Oče je pil, mama ga je zagovarjala, da ga bolj ni mogla. Kadar koli smo ji rekli, naj gre stran od njega, nas je na zelo surov način napodila iz hiše. Nekoč je oče privlekel v hišo neko žensko, s katero je običajno popival po gostilnah od Murske Sobote do Šalovcev. Zalotila ju je ravno sredi akta. Mama je z metlo planila nanjo, očeta se ni niti dotaknila. Vsa vas se ji je smejala. Z bratom, ki je bil dve leti starejši od mene, sva po tem dogodku sklenila, da odideva od doma. 'Jaz bom delal, ti boš pa študirala,' mi je obljubil. Pot do Gorenjske, kjer sva se šele čez leta ustalila, je bila dolga, naporna in zelo trnova. Ko sva šla od doma, sem ravno z odliko končala osmi razred. Bila sva čisto brez denarja, zato sem se za leto in pol zaposlila tudi sama. Z mojo plačo, ki je bila najmanjša od najmanjših, sva plačevala stanovanje, z njegovo sva se preživljala. Potem si je vsak od naju dobil še dodatno službo. Od doma sva odhajala zarana in se vračala v trdi temi. Bila sva še na pol otroka, komaj kaj sva si privoščila, nekaj toplega sva pojedla le pri malici. A sva vztrajala, ker sva verjela, da bo nekoč za naju bolje. Stara sem bila že skoraj 17 let, ko sem se vpisala na srednjo zdravstveno šolo. Zanjo sem se odločila iz zelo praktičnih razlogov. Zdelo se mi je namreč, da si bom po maturi lažje izbrala službo, kjer bom vsaj malo zadovoljna. Načrte, ki sva jih z bratom skovala do najmanjših podrobnosti, je razrušil vpoklic v JLA. Bil je ena zadnjih generacij, ki so šle služit vojsko. Na srečo ne daleč, 'samo' v Kranj. Menda zato, ker je imel stalno prebivališče še zmeraj prijavljeno na domačem naslovu.

Tako sem bila v drugem letniku postavljena pred zid: naj pustim šolanje in se zaposlim ali naj tvegam, da bo že kako ... Zaloga prihranjenega denarja je hitro kopnela. Imela sem srečo, da sem našla brezplačno sobo pri družini z dvema otrokoma. V zameno sem ju zjutraj peljala v vrtec in ju šla potem tudi iskat. Starši so delali v Celju in so, potem ko sem prišla k hiši, prihajali domov ob nemogočih urah. Najmlajši otrok, Klemen, mi je sploh prirasel k srcu. Bil je star že tri leta, pa je še zmeraj ponoči močil posteljo. Njegova mama je mokre rjuhe sušila na radiatorju. Lahko si predstavljate, v kakšnem smradu je otrok spal. Še danes se včasih spomnim nanj … Pomagala sem mu po najboljših močeh, da je čez nekaj mesecev nehal močiti posteljo. Na srečo me je njegova mami poslušala in ga odpeljala k zdravniku, saj je imel hudo vnetje mehurja. Pri tej družini sem ostala vse do mature, slovo od otrok je bilo zelo težko, saj sem se navezala nanju. Staršem sta bila v breme, bila sta jima odveč. Če se samo spomnim kričanja in zmerjanja in drugega poniževanja, ki sta ga doživljala. Ni bilo človeško. Ker je bil oče doma s kmetov, je bilo v shrambi zmeraj veliko suhomesnatih izdelkov, kakšne lažje hrane za otroke pa ne. Hladilnika še niso imeli, ker so se tisto leto, ko sem prišla k njim, ravno vselili. Zmeraj sem morala prositi, naj kupijo vsaj mleko in kruh, da sem jima lahko pripravila večerjo. Pa jima je bilo tudi to odveč … Večkrat sem se spomnila na lastnega očeta. Resda je vse zapil, ampak po mamini zaslugi pa nismo bili otroci nikoli lačni.

Brat si je v času služenja v JLA našel tudi dekle. Ni mi bila preveč všeč, a mu tega nisem mogla reči, saj je bil zaradi zaljubljenosti slep in gluh. Dosegla je, da se nisem priselila k njima, ko sta dobila stanovanje. Bilo mi je zelo hudo, saj sem vedela, da bova z bratom brez podpore, ki sva si jo nudila, težko orala v življenju.

Imela sem prav. Z Irmo sta se čez dobro leto, ko se je jima rodil otrok, tudi poročila. Takrat šele je pokazala zobe! Do brata, ki je bil že po naravi bolj molčeče in ponižne sorte, je bila celo zelo nasilna. Tudi udarila ga je, ker ji je šel vedno bolj na živce.

Tri leta sem že delala v bolnišnici, sanjska služba! Imela sem tudi lastno garsonjero, ko so me nekoč sredi noči prebudili policisti in mi prinesli v odejo zavitega nečaka. Brat in Irma sta se stepla, brat, ki je bil pijan, je nesrečno padel in si poškodoval glavo. Nezavestnega so ga odpeljali v bolnišnico, njo pa na pridržanje. Mali Boštjan mi je zelo prirasel k srcu. Vzela sem si teden dni dopusta, da sem lahko ostala z njim. Njegovo telo je bilo polno modric. Mar sta tepla tudi njega? Kar zmrazilo me je. Na srečo sem našla gospo, ki je v času, ko sem bila odsotna, pazila nanj. Takrat sem že študirala na eni od visokih šol, pa še kar dobro mi je šlo z izpiti. Mislila sem, da me bo Boštjan obremenjeval, pa me ni. Življenje me je obrusilo in utrdilo. Navajena sem bila skromnosti, malo spanja in dolgih delovnikov. Minilo je skoraj pol leta, ko so brata končno odpustili iz bolnišnice. Njegova žena je takrat že živela z drugim, ne njega in ne otroka pa ni hotela sprejeti. Brat je prišel k meni, o tem, da bi se ločil, ni hotel niti slišati. Srce se mi je paralo, ko sem vsa nemočna opazovala, kako je propadal pred mojimi očmi, jaz mu pa nisem mogla pomagati. Nekaj časa je še priložnostno nekaj delal, a je vse zapil …«

(Konec prihodnjič)