Je v glasbi kaj gorenjskega?

Je Gorenjska glasbi naklonjena pokrajina? Je mogoče govoriti o gorenjskem v glasbi? Katera od slovenskih pokrajin je najbolj muzikalna? Odgovore na ta vprašanja smo iskali na Glasovi preji, najdemo pa jih tudi v knjigi, ki je bila povod zanjo: v Portretih gorenjskih glasbenikov dr. Franca Križnarja.

Avtor je gorenjske glasbenike portretiral v pogovorih z njimi. Spraševal jih je tudi po gorenjskem v glasbi. Nekateri odgovori so prav zanimivi in zelo dragoceni. Skladatelj Uroš Krek (rojen 1922), akademik, velika avtoriteta v slovenski glasbi, čigar rod po očetovi strani izvira iz Selške doline, živi pa v Lescah, mu je povedal: »Jaz se tu izvrstno počutim, lahko celo rečem, da gorenjsko pokrajino naravnost ljubim, kot da sem jo od nekod podedoval po nekih čudnih genih. Z ustvarjalnim procesom pa pokrajina ni v neposredni zvezi …« Na Križnarjevo vprašanje, ali je v njegovem glasbenem opusu kak izrazito gorenjski motiv, odgovori, kot sledi. »Kot bivši etnomuzikolog vam lahko odgovorim takole: ko smo prerešetali celo Slovenijo z nabiranjem izvirnih slovenskih viž, smo ugotovili, da je Gorenjska bogata predvsem z godci in godčevstvom. Tukaj torej nismo našli balad, romanc, ipd., ampak v ples obrnjeno izvirno ljudsko glasbo. Zato fenomen Avsenikov-Jožovcev iz Begunj na Gorenjskem v slovenski povojni umetni glasbi ni nič nenavadnega.«

Zanimivi so tudi odgovori skladatelja Pavla Šivica (1908-1995), po rodu Radovljičana. Njegovo mnenje je, da je celo o nacionalnem v glasbi težko govoriti, kaj šele o pokrajinskem. »Poznam sicer različna mnenja muzikologov in kritikov o tem, kaj je slovensko v glasbi in kaj ne. Med vsemi mojimi kolegi je morda te slovenskosti še najmanj prav v mojem opusu. Nacionalnost v glasbi je bila problematična že pri mojih profesorjih, kajti tudi v Škerjančevi glasbi je težko govoriti o slovenski glasbi, če seveda v to karakteristiko ne upoštevam tipičnega slovenskega sentimenta. Vzhodnjaški element, ki ga ima Osterc, izgleda veliko bolj izviren in se tudi odraža veliko bolj kot v kateremkoli mojem delu. Na te stvari sem se naslonil samo v nekaterih zborih, ki se zadnje čase veliko prepevajo. Pa še temu je krivo besedilo, ker domnevam, da mi beseda v glasbi poje in da sem morebiti edino tu zadel tisti slovenski element v glasbi, po katerem vprašujete.« In še: »Ne vem, če je prav Gorenjska tista pokrajina, ki lahko glasbeno oplemeniti skladatelja. Mislim, da je alpski element, ki je prisoten v gorenjski pesmi, danes bolj zaviralen kot ne: po svojem ritmu, svoji enostavni harmonski podstati in po pomanjkanju epičnega (vsebinskega) elementa. To vidimo, recimo, ravno pri prekmurskih, štajerskih in ostalih folklornih elementih v slovenski glasbi in po opusih skladateljev, ki so na tej osnovi komponirali; isto velja za rezijsko ljudsko glasbo.«

Katera glasba pa je gorenjska, če ne Avsenikova, porečete morda! Slovita brata iz Begunj ne skrivata alpskega elementa v njunih valčkih in polkah, hkrati pa presenetita z ugotovitvijo, da je tudi v teh veselih vižah neka otožnost. Slavko Avsenik (r. 1929): »Če analizirate vse zvrsti slovenske glasbe, je v njej kljub ritmu določena otožnost. Tega ne slišimo takoj, zato je marsikdaj vaša ugotovitev o navidezni veselosti v slovenski glasbi povsem na mestu. Res je nemalokrat to skrbno zakrito, prekrito, vendar je otožnost kot tipičen vsebinski element slovenske mentalitete vsekakor prisotna tudi v narodnozabavni glasbi. Tako bi lahko gladko vsako veselo polko ali valček zaključil z uspavanko. To lahko kot skladatelj neštetih Avsenikovih uspešnic z vso avtoriteto potrdim.« Vilko Ovsenik (r. 1928): »Tudi v veselih in hitrih Avsenikovih skladbah je slišati milino tona, otožnost, če že hočete, neko neizmerno žalost, elegičnost slovenske pesmi in glasbe nasploh«. Presenetljivo, mar ne!

»Kateri od slovenskih pokrajin pa bi vi pripisali največjo muzikalnost?« To vprašanje je Križnar postavil organistu Hubertu Bergantu (1934-1999), rojenemu Kamničanu. »Primorci so prav gotovo najbolj muzikalni del slovenskih prebivalcev, urejenost in delavnost pa bi priznal Gorenjcem. Verjetno je to slednje posledica dolgoletnih nemško-avstrijskih vplivov in sosedske bližine.« »Izhajate iz Kamnika, živite v Šempetru pri Novi Gorici, delujete (v glavnem) v Ljubljani. Kaj od vsega tega ste največ: Gorenjec, Primorec ali Ljubljančan?« Profesor Bergant se je v odgovoru temu vprašanju spretno izognil. »Rad bi bil pravzaprav kozmopolit, človek brez kakršnihkoli šovinističnih predsodkov in pa seveda prebivalec v smislu srednjeveške filozofske ideologije, prebivalec nebeške države; to pomeni države, ki jo vsi doživimo, oziroma dosežemo šele po smrti.« Bog daj, da bi bil žlahtni orglavec zdaj že v pokrajinah nebeških zvokov!

Iz doslej navedenih izjav lahko izluščimo kar nekaj sklepov. O nacionalnem in pokrajinskem je v glasbi, ki je najbolj univerzalna umetnost, le težko govoriti. Gorenjska je manj muzikalna od drugih slovenskih pokrajin. O tipično gorenjskih elementih v glasbi skoraj ni mogoče govoriti; izjema je alpski element, pa še ta »zavaja« v ples in je dostikrat vesel le navidez, tudi vesele in hitre Avsenikove skladne skrivajo v sebi svojevrstno otožnost …