Reci mi kar Ana

Punčko je za celo popoldne pustil na zadnjem sedežu avta

»Aleks me je grobo porinil in ker nisem hotela oditi, me je prijel za lase in me odvlekel v spalnico. S pasom od jutranje hale me je privezal za posteljo in ko sem ga lepo prosila, naj me pusti pri miru, da bom lahko nahranila punčko, mi je zabrusil, da bo otrok eno noč že zdržal brez hrane. Tako sem celo noč poslušala otrokovo jokanje in tiste čudne glasove iz kuhinje … Pa mi še ni bilo dovolj …«

Po dveh mesecih, ki so minili od poroda, se ji je že zdelo, da je dovolj pri močeh, da si najde kakšno delo. V staro službo ne bi še mogla iti, ker bi jo vsi začudeno gledali, to je vedela. Zato je stopila do nekega obrtnika, ki je občasno iskal delavke za proizvodnjo. Nič je ni vprašal, kdo je, kar ji je bilo prav.

»Aleks se je ponudil, da bo kar sam pazil na punčko, da ne bova po nepotrebnem metala denarja skozi okno za varuško. Skoraj sem se zjokala od sreče, ker se mi je zdelo, da sta se v njem prebudila očetovski ponos in skrb za hčerko. Od veselja sem ga objela in mu obljubila, da bo šla prva plača samo zanj in za nikogar drugega. V službi sem včasih, ko je bilo dela veliko, delala tudi po deset ur. Na začetku sem se še malo bala, kaj se dogaja doma, toda hčerka je bila zmeraj pridna in mirna, ko sem se vrnila, zato sem se skrbi kmalu znebila. Prav ponosna sem postala na Aleksa! Imela sem navado, da sem med delom prepevala, kajti na ta način mi je čas hitreje mineval. Zato tudi nisem slišala policistov, ki so se znašli za mojim hrbtom. Zašibile so se mi noge, toda potem, ko sta me odvlekla s seboj, sem vedela, da se je zgodilo nekaj, kar je zelo narobe. Že med vožnjo mi namignejo, da je moja punčka v bolnišnici, v kritičnem stanju, ker je celo popoldne ležala na zadnjem sedežu v avtomobilu. Zunaj pa je bilo peklensko vroče …,« pripoveduje Ana.

Potem me prosi, če ji za hip oprostim, da si prižge cigareto, da pride k sebi, ker se trese od živčnosti. Minute so tekle, bili sva tiho, poslušali sva dež, ki je padal in gledali labode in druge ptice, ki so se sprehajali po bregu ribnika.


 

»No, da nadaljujem,« je naposled prekinila tišino Ana.

Povedala je, da je našla svojo punčko priključeno na aparature, z modrikastimi prstki, mirno, kot bi bila brez življenja.

»Stisnilo me je pri srcu in zavpila bi kot ranjena žival, stekla bi, če me ne bi policista držala pod pazduho in me vlekla nazaj. Zdravnik nas je povabil v svojo pisarno, kjer mi je sicer povedal, da je punčka že iz najhujšega, da pa bo morala nekaj časa ostati pri njih, ker je podhranjena. Pa da to še ni vse. Ko so ji vzeli kri, so namreč ugotovili sledi pomirjeval, če že ne mamil. Začudeno sem ga pogledala, zmajala z glavo in trdila, da to ni mogoče, da moj Aleks že ni tak, da on tega ne bi nikoli naredil. Oglasil se je tudi eden od policistov, ki je potrdil zdravnikove besede in dejal, da je Aleks že priznal in da bo zaradi zanemarjanja otroka nekaj časa ostal v zaporu. Vsi pa so resno zagrozili tudi meni, da me čaka isto, če se ne bom vzela v roke in če ne bom bolj skrbela za otroka. Da bo šel v rejo … Bilo me je groza, da bi izgubila punčko, zato sem pristala na vse pogoje …«

Zaradi zvez ali bogvedi česa drugega, je Aleks dobil le tri mesece zapora, pa še to le zato, ker so pri njem našli mamila. Pa vsi so ga menda zelo dobro poznali … V tem času je Ana na novo zadihala, prebelila je njuno stanovanje, ga pospravila in odpeljala na tone smeti, steklenic in druge navlake, ki jo je našla na vseh mogočih in nemogočih mestih. Vmes pa je redno obiskovala Aleksa, ker se ji je smilil. Znal ji je pihati na dušo in ni bilo dolgo, ko je tudi sama začela verjeti, da se je v zaporu znašel po krivici. Postalo je samo po sebi umevno, da mu je prinašala denar, sploh ga ni vprašala zakaj. Bila mu je vdana in želela mu je izpolniti vsako željo.

»Imela sem nekaj prijateljic še iz službe, ki so ga poznale. Vse so mi govorile, kakšna tepka sem, da me bo uničil, če ne bom šla stran od njega. Nisem jim verjela. Bila sem prepričana, da so mi le nevoščljive, ker je bil tako lep in postaven. Žal sem še zmeraj imela v glavi sliko najinega prvega srečanja, … če bi bila sposobna pogledati resnici v oči, bi videla moškega z zapitim obrazom, brez dveh sprednjih zob, zavaljenega, smrdečega, z dolgimi nohti na rokah in nogah. Včasih smo ženske res nenavadno trmaste in nevarno slepe …«

(se nadaljuje)

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Gorenjska / sobota, 30. april 2016 / 12:16

Praznik dela na Gorenjskem

Za prvi maj, mednarodni praznik dela, organizatorji tradicionalnih prvomajskih srečanj spet vabijo na praznična prizorišča. Z budnicami se bodo ponekod že zarana oglasile tudi pihalne godbe.

Objavljeno na isti dan


Zanimivosti / četrtek, 8. november 2018 / 23:51

Pouk v družbi veverice

Izobraževanja na področju gozdne pedagogike so za gozdarje in lovce odličen način, da lahko tudi zapletene tematike na poljuden, a strokovno podprt način predstavljajo širši javnosti. Ta znanja so v u...

Bohinj / četrtek, 8. november 2018 / 23:49

Novo priznanje Kampu Danica

Turistična zveza Slovenije je okviru projekta Moja dežela – lepa in gostoljubna izbrala bohinjski Kamp Danica za najboljši kamp v Sloveniji.

Nasveti / četrtek, 8. november 2018 / 23:49

Jejmo zelenjavo

Slovenci v splošnem pojemo precej manj zelenjave od priporočenih 400 g na dan. Za nekoga se zdi ta številka nedosegljiva, vendar če zelenjavo vključimo v vsak obrok, se lahko hitro približamo tej v...

Izleti GG / četrtek, 8. november 2018 / 23:47

In smo šli na izlet (2)

Z Gorenjskim glasom in Kompasom smo izletnike popeljali na tridnevni izlet na Hrvaško v Imotsko krajino z ogledom kraških draguljev Rdečega in Modrega jezera, na Makarsko riviero, na obiranje mandarin...

Razvedrilo / četrtek, 8. november 2018 / 23:45

Pravharjeva »žlahta« iz Voklega

Bratranci in sestrične, potomci Ane in Janeza Likozarja iz Voklega, gospodarja Pravharjeve kmetije, kakor se je reklo po domače, so oktobra po petnajstih letih obudili že skorajda zamrle prijateljske...