Pravharjeva »žlahta« iz Voklega

Besedilo: Maša Likosar
Kategorija: Razvedrilo / / 22:45

Bratranci in sestrične, potomci Ane in Janeza Likozarja iz Voklega, gospodarja Pravharjeve kmetije, kakor se je reklo po domače, so oktobra po petnajstih letih obudili že skorajda zamrle prijateljske vezi.

Dvaindvajset bratrancev in sestričen, od tega je ena – Nada, že premenila, je druga generacija, ki ima skupne prednike – Janeza in Ano Likozar iz Voklega.

Janez je štel že okoli štirideset let, ko se je poročil s 17 let mlajšo Žumrovo Ano. Rodilo se jima je deset otrok, ena izmed njih – Antonija – je kmalu po rojstvu umrla. Med najstarejšo Ivanko in najmlajšim Jožetom je bilo kar 16 let razlike. Slednji je prevzel Pravharjevo domačijo – kmetijo, ki je v tistih časih veljala za eno največjih v Voklem. Pridelovali so krompir in se ukvarjali z živinorejo. Poleg Jožeta so v domačem kraju svoje domovanje in družine ustvarili še Vinko, Tone, Lojze in Jernej. Francelj se je odselil v Srednjo vas pri Goričah, sestra Vida na Visoko, Ivanka v Šinkov Turn in Ana na Homec. Brata Ivana so leta 1943 Nemci mobilizirali in poslali v Avstrijo na vojaško usposabljanje. Kmalu je moral na bojišče, najprej v Francijo, nato v Italijo, kjer je doživljal strahote vojne. Pred hujšim ga je rešilo ujetništvo. Odpeljali so ga v taborišče, kjer je bilo veliko Slovencev. Ujetnike je obiskal lazarist Lado Lenček, ki je mladega Ivana povabil v Rim. Tam se je Ivan začel pripravljati na postulat, noviciat in brata laika. Konec leta 1948 je odpotoval v Argentino, kjer se je naselil v misijonski hiši v Escobarju in naslednje leto naredil večne zaobljube. V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1965 v Marijini božjepotni cerkvi v Lujanu.

Ravno duhovnik Ivan je bil povezovalni člen Likozarjeve družine. Kljub dolgoletnemu življenju izven domovine je bil z rojstnim krajem zelo povezan in ga je tudi večkrat obiskal. Tedaj se je na Pravharjevi domačiji srečala celotna rodbina, dnevi Ivanove prisotnosti so bili za Likozarjeve poseben praznik, saj je bil vsem zgled krepostnega življenja. Širša rodbina Likozar se je tako nazadnje srečala leta 2003, ko je Ivan predzadnjič obiskal Slovenijo. Po njegovi smrti leta 2010 so se povezave med sorodniki razrahljale, preminili so tudi že vsi ostali bratje in sestre.

Letos, ko je kar pet izmed 21 bratrancev in sestričen praznovalo okrogli jubilej, sta sestrični Mojca in Minka poskrbeli, da sorodstvo ne bo za vekomaj ostalo le nema črka na papirju in da bo ponovno vzklila tista tesna povezanost, ki je toliko let počivala na spominih. Srečali so se na domovanju Mojce v Senožetah, kjer so se pogostili, pregledovali stare fotografije, predvsem pa si izmenjali številne zamolčane besede. Med pogovorom so spoznali, da se njihovi otroci – tretja Likozarjeva generacija, ki šteje 38 bratrancev in sestričen, in tudi četrta generacija, ki se že pridno širi in krepi – sploh ne poznata, zato so sklenili, da se naslednje leto pomladi snide celotna Likozarjeva rodbina.