Konji zaradi veselja, ne zaslužka

Besedilo: Ana Hartman
Kategorija: Gospodarstvo / sreda, 3. januar 2007 / 05:00

S konjerejo bi bilo težko obogateti, pravi Dušan Zima iz Žirovnice, ki ima na kmetiji Pohar trinajst konj. Ob tem se ukvarja še s šolo jahanja, nudi pa tudi dvajset turističnih postelj.

Žirovnica – V občini Žirovnica je konjereja zadnjih deset let v velikem porastu. Danes je na njenem območju okoli 150 konj, trinajst od njih jih ima na kmetiji Pohar tudi 44-letni Dušan Zima, ki je že kot otrok vedel, da se bo ukvarjal s konjerejo. Pri treh letih je začel jahati, se spominja danes. »Že stari oče je imel krave in konje. Potem smo se pred 25 leti preusmerili v turizem; uredili smo prenočišča in jih začeli oddajati. V tistem obdobju dve leti sploh nismo imeli kmetije, potem pa smo se pred 20 leti spet začeli ukvarjati s konjerejo. Začeli smo z enim konjem,« je pripovedoval Zima. Na vprašanje, zakaj se je odločil za konje in ne morebiti za krave, ki so jih prav tako imeli že prej, je odgovoril, da je s kravami več dela, pa še donosne niso tako. »No, saj tudi s konjerejo ne moreš obogateti. Če nimaš veselja z njimi, se ti jih ne splača imeti. Ob tem moraš imeti vsaj še eno dejavnost, čeprav v zadnjem času opažam, da se zanimanje za konje in jahanje tako zelo povečuje, da se bo sčasoma morda dalo preživeti tudi samo s to dejavnostjo,« ugotavlja Zima.

Tujci najraje po konjeniški poti do Završnice

Za jahanje konjev pri Dušanu Zimi se odloči tudi marsikateri turist na Bledu; s tamkajšnjo turistično agencijo ima namreč sklenjen dogovor, da gostom ponudijo možnost jahanja. Med turisti opaža največ Angležev, Avstralcev in Američanov. »Večinoma so vsi začetniki. Zanimivo je, da marsikateri precenijo svoje znanje, saj mislijo, da znajo jahati, če dvakrat sedijo na konju. Potem pa, ko se vrnemo s terena, nekateri komaj še hodijo,« je povedal. Spet drugi se želijo v eni sami uri naučiti jahati. »Tega noge ne zdržijo. Konj že zdrži, jahač pa ne. Začeti je treba s 15 minutami jahanja in to postopoma stopnjevati,« je dejal Zima. Na teren se odpravi s skupinami do največ treh jahačev, saj bi bilo več konj težko obvladati. Najpogosteje jahajo po konjeniški poti do Završnice. »Slednja je tujcem najbolj všeč. V tamkajšnjem jezeru konji tudi zaplavajo in je tako dvourno jahanje za udeležence res posebno doživetje.«

Največ zanimanja za jahanje je v toplejših mesecih. »Tako sem poleti včasih po osem ur na dan vodil goste s konji na teren. Priskrbel sem si tudi pomočnico, z njo skupaj na teren vodiva skupine do pet jahačev, pa bi včasih rabil še kakšnega pomočnika več. Zgodilo se je namreč celo, da sem nekatere moral celo zavrniti, če se nismo mogli dogovoriti za drug termin.« Poleg tujih turistov se za jahanje pri Dušanu Zimi odločajo tudi domačini in drugi Gorenjci, ki najpogosteje opravljajo deset- oziroma dvajseturni tečaj jahanja. Konjeniška zveza Slovenije je namreč Zimo pooblastila, da tečajnikom, ki uspešno opravijo preizkuse, lahko izda dokazilo Jahač 1 oziroma Jahač 2. Slednja prideta še posebej prav v primeru, ko nekdo želi jahali drugje in tako lahko predloži potrebno dokazilo o znanju.

Jahanje za odpravo težav s hrbtenico

Jahanje je zelo koristno pri odpravi težav s hrbtenico, je povedal Dušan Zima. Tudi sam jih je imel in odkar tako aktivno jaha, je zagotovil, nima nobenih težav več. A je zelo pomembno, je še poudaril, da pravilno jahaš, sicer hrbtenica in tudi konj trpita in ni pozitivnih učinkov. Za jahanje se vse pogosteje zanimajo tudi invalidi in prav to možnost namerava Zima v prihodnjih letih uvrstiti v ponudbo. »Zaenkrat tega še nimamo, saj moraš ob tovrstni ponudbi imeti tudi zdravniško pomoč. Je pa splošno znano, da jahanje in konji zelo dobro vplivajo na to skupino ljudi,« je še dejal.

Dušanu Zimi vseskozi primanjkuje kapacitet za konje. Vsako leto dogradi hlev za dva boksa, pa še ni zadosti. »Če bi imel 20 konjskih boksov, bi bilo ravno prav,« je ocenil, danes pa ima tako 13 konj. No ja, pred časom so bili vsi njegovi, potem pa jih je pet prodal, misleč, da jih bodo novi lastniki odpeljali, a še danes skrbi zanje, medtem ko jih njihovi lastniki hodijo samo jahat. Kot pravi, so za njegove potrebe najboljši konji mešane rase. Če so preveč čiste rase, so preobčutljivi. Zima ima tri pasme konj: djakovske lipicance, ki so mirni, vzdržljivi in zelo primerni za jahanje na terenu, slovensko toplokrvno pasmo in angleško pasmo. »Mirne konje uporabljam za šolo jahanja, imam pa tudi takšne za zahtevnejše jahače. Enega pa šolam celo za preskakovanje ovir,« je razložil.

Konji niso zahtevni; hrani jih s senom, žitom, dobiti morajo tudi nekaj vitaminov, krmi jih denimo še s korenjem. »Čeprav je meso hladnokrvnih konjev boljše, pa ima tudi toplokrvne konje marsikdo za meso. Tisti, ki so zaljubljeni vanje, jih uspavajo,« pravi Zima. Med slednje sodi sam. Konjsko meso sicer je, a svojih konjev ne bi nikdar mogel jesti, saj je preveč navezan nanje.

Zaradi avtoceste manj nočitev

V prihodnje nameravajo na domačiji Pohar v Žirovnici gostom ponuditi tudi možnost nekajdnevnega bivanja s tečajem jahanja. »Gostje so pokazali zanimanje tudi za to možnost in jo bomo tako skušali čim prej uvrstiti v ponudbo,« pravi Zima in dodaja, da bodo večji pomen namenili še promociji njihovih 20 turističnih postelj na spletni strani. Opaža namreč, da je zaradi avtoceste tujih gostov precej manj kot v preteklih letih. »Tako se pri nas ustavijo večinoma tisti, ki nas poznajo od prej,« je pojasnil. Največji obisk imajo seveda v poletnih mesecih, ko so kapacitete skorajda popolnoma zasedene, spomladi in jeseni pa je seveda več zatišja. Gostje so večinoma prehodni, letos je bilo med njimi največ Nemcev.