Novoletne želje

Ne znam napovedovati prihodnosti, niti iz kave, dlani ali iz zvezd. Zato nimam pojma, kakšno leto nas čaka. Če bi sodila po letu, ki je minilo, potem bi nam zaželela samo malce več pameti na vseh področjih. Ko sva s prijateljico kramljali o tem, kako hitro živimo in kako si ne vzamemo časa za nam ljube ljudi, sem vzdihnila, da je zadnji čas, da zaživimo malce bolj normalno življenje. Po delovni jeseni in bolnem decembru sem si želela samo malce več »normalnosti«. To pomeni bolj mirno in spočito življenje. Več časa za prijetne stvari, za biti skupaj, za branje knjige, za delati »nič«. Prijateljica me je pogledala, skoraj sočutno in mi rekla: »Bojim se, da imam zate slabo novico. To JE normalno življenje.« Najprej sem se nasmehnila, češ da me ne razume, kaj si želim. Potem pa sem se zgrozila ob misli, da ima prav. To JE normalno življenje. Hitrost, stres, pomanjkanje časa, potrošniška mrzlica, hitre rešitve do zdravja, sreče in ljubezni – vse to je postalo nekaj običajnega. Naselilo se je v nas, čeprav si nihče ni tega želel. Sedaj s tem in tako živimo in to je način življenja. Jaz pa sem naivno čakala, da se svet umiri in jaz z njim. Najbrž obstaja način, da se umirimo. Vsak zase ga pozna in poznam nekaj redkih ljudi, ki jim to tudi uspeva. Vsi so šli skozi izkušnjo hude bolezni in zmagali. Zato sedaj vedo, kaj je vredno v življenju in kaj na koncu šteje. Ne hitijo več skozi življenje, ker jih je hitrost nekoč že skoraj ubila. Sprašujem se, mar človek šele tedaj zares ceni življenje, ko ga skoraj izgubi? Zatorej nam v tem letu želim, da ne čakamo na »normalno« življenje. Da ne čakamo, da bomo prebrali knjigo. Da ne odlašamo z obiskom pri prijateljih. Da ne čakamo na idealno priložnost, ko bomo nekomu rekli, da ga imamo radi. Kajti idealnih priložnosti ni. Ni sanjskih let. So samo dnevi, ki si jih več ali manj krojimo sami. Želim nam torej dober kroj, močan sukanec, ostre škarje in naj vam uspe narediti tole leto po vaši meri. Srečno, mali in veliki krojači.