Pomembno je izobraževanje

Besedilo: Boštjan Bogataj
Kategorija: Gospodarstvo / petek, 29. december 2006 / 05:00

"Pri delu v gozdu nikoli ne zebe, tudi če se stopinje spustijo pod ničlo," pravi Miran Jensterle, najskrbnejši lastnik gozda v letu 2006 območne enote Kranj.

Podporezen – Miran Jensterle, po domače Plašajtar, je kmetijo na nadmorski višini 923 metrov od očeta prevzel leta 1985. Danes skupaj z ženo Nevenko in sinom Andrejem, ki je kmetijo prevzel pred dvema letoma, skrbi za 87 hektarjev gozda in pet hektarjev travnikov. Hčeri sta se poročili v dolino, velikokrat pa ga obiščejo tudi štirje vnuki. Do Plašajtarja vodi cesta s Petrovega Brda, kjer je med obema svetovnima vojnama potekala italijansko slovensko meja in je še danes meja med Gorenjsko in Goriško. Cesta, ki vodi do domačije, je bila ob našem obisku zasnežena in zaledenela, zato smo morali zadnjih nekaj metrov peš.

Kako poteka življenje na gorski kmetiji, na skoraj 1000 metrov nadmorske višine?

»Precej nas pestijo dolge zime, predvsem takšne, kot je bila lani, ko je svoje zobe kazala kar pet mesecev. Po takšnih zimah je naenkrat kar preveč dela. Sicer sem pa v zimskem času zadolžen za pluženje ceste v dolžini treh kilometrov, kolikor je še možno, pa delam tudi v gozdu, vsaj dokler ne zapade preveč snega. Tako je bilo lani, ko je v dveh dnevih konec novembra zapadlo meter snega.«

Na leto povprečno posekate po 350 kubičnih metrov lesa. Predstavljamo si, da je to na gorskem območju, kjer imate vi gozdove, izredno zahtevno opravilo?

»Seveda je. Sicer je povsod v gozdu delo zahtevno, pri nas pa je razen tega še zelo strmo. Pomagamo si, kakor si najbolje znamo, več kot s pomočjo traktorja in vitla pa ne gre. Naredili smo tudi veliko vlak, zato je gozd danes lepo odprt.«

Ali si pri tem pomagate tudi s kakšnimi sodobnimi pripomočki ali ti ne pridejo v poštev?

»Morda bi lahko imeli daljinski vitel, da grem lahko tudi sam v gozd, drugo pa zaradi strmine ne pride v poštev.«

Prvo motorno žago ste na kmetiji kupili že leta 1960. Ali se morda spomnite, kako je bilo pred tem, kako je potekalo delo v gozdu? Koliko ste takrat lahko posekali?

»Prve motorne žage so takrat kupovali na Bledu. Nekdo jo je prinesel k sosedu, očetu pa je bil nov stroj všeč in ga je kupil. Prikazana žaga je bila še zelo težka, kasneje pa so se dobile tudi nekoliko lažje in oba s sosedom sta jo imela. Prej je šlo vse na roke, obvezno sta morala biti pri delu dva gozdarja. To je bil cel obred. Še posebej zahtevno je bilo, če je bila v drevesu smola, večkrat so jo polivali s petrolejem, da so žago dobili ven. Sicer pa je bila hitrost sečnje odvisna od debeline debla, od nabrušenosti žage in terena. Če so takrat posekali po 100 kubičnih metrov lesa na leto je bilo veliko, zato se je v tem času nekaj terena tudi zaraslo.«

Danes lažje ohranjate meje gozda?

»Pri nas je glavni dohodek gozda, zato lahko rečem, da več, kot ga je, boljše je, vendar ohranjamo gozd v svojih mejah. Veliko sodelujemo z revirnim gozdarjem Matijem Okornom in vodjem Boštjanom Škrlepom, ki nam prek tečajev in predavanj organizira redčenje, varstvu pri delu in podobno. Dobro sodelujemo.«

Kasneje ste na kmetiji kupili še traktor. To je bilo v tistih letih še redkost?

»Niti ni bila redkost, vendar so bili majhni traktorji. Za delo v gozdu smo morali prej narediti vlake. Prej smo furali s konji, za njih ni bilo treba nič veliko narediti, za traktor pa je potrebno narediti dobro vlako. Z leti so prišli še večji traktorji in je bilo treba še širiti.«

Kaj za vas danes pomeni gozd? Vir prihodka ali tudi ohranjanje naravne dediščine?

»Glavni vir dohodka. Travnike moramo marsikje še ročno pokositi, kljub strojni opremi pa vedno ostane še veliko ročnega dela.«

Ali je danes še v čem drugače v gozdu kot pred leti?

»V gozdu je vedno več nemira. Veliko je divjakov s terenskimi vozili in motorji, ki uničujejo vlake, nihče pa se ne vpraša, koliko dela, časa in denarja smo vložili v ureditev. Vedno več je tudi kolesarjev, saj tu vodi kolesarska pot. Ta je sicer urejena, vendar kolesarji uberejo bližnjico skozi gozd, direktno po vlaki. To bi morali nekako urediti.«

Iz podatkov Zavoda za gozdove Slovenije je razvidno, da se vseskozi udeležujete predavanj, javnih obravnav, varnem delu z žago in podobno. Kako pomembno je izobraževanje za delo v gozdu?

»Zelo pomembno, še posebej za gojitev gozda, da znamo redčiti gozd, sicer bi se vse zaraslo. Redčenje spada med najbolj zahtevna dela, ne sme biti preredko ne pregosto, da čez leta nekaj bo iz tega. Tako nastane kakovosten gozd tudi za poznejše rodove. Predvsem pa, da je mešan gozd, ki je bolj odporen proti zajedavcem, žledu, lubadarju, vetru … manj bolezni je v mešanem gozdu, kot samo v smrekovem.«

Marsikdo si delo v gozdu predstavlja kot sečnjo lesa, vendar je še veliko več. Česa ste se vi lotevali v 20 letih?

»Ogromno je tudi drugega dela. Stalno je potrebno opazovati. Letos je bilo, na primer, veliko lubadarja, saj mu je očitno dobro dela poletna vročina. Potrebno je čistiti kanale, saj so vlake strme. Če redno ne vzdržuješ, pride naliv in odnese del poti. Seveda smo tudi sadili, pred zimo smo drevje zaščitili pred divjadjo, predvsem jelenjad nam povzroča veliko škode z lupljenjem. In to prav takrat, ko pričakuješ, da bo začela lepo rasti. Tak les je še za celulozo slab.«

Ste tudi lovec. Kaj lahko naredite v tej smeri?

»Premalo, saj imajo vsi drugi več besede, kot tisti, ki se z gozdom ukvarja.«

Kako se praznični čas pozna na gorski kmetiji?

»Praznike seveda praznujemo kot vsi, tako božične kot novoletne. Ne spomnim se, da bi bilo kdaj tako slabo, da ne bi mogli v Sorico k maši.«

Ne glede na praznik je treba iti v hlev, tudi če je tu božič ali pa silvestrovo?

»Prav gotovo. Malce sicer prilagodimo in gremo kako uro prej, ampak treba je pa iti. Sicer žival takoj protestira (smeh).«