Krompir povezan z delom?

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / petek, 29. december 2006 / 05:00

Sedma predstava Lutkovnega gledališča Nebo ima naslov Take ljudske. Lutkovni etno, kakršnega dandanes redko zasledimo.

Se spominjate legendarne televizijske lutkovne serije Zverinice iz Rezije? Le kje v mladosti današnje srednje generacije so ostali volk, lisica, medved, zajček in Grdina, zverinice z ljudskimi lastnostmi. Jeseni je bilo sicer zaslediti ugodno ponudbo DVD-jev z omenjeno serijo, sem in tja si kdo od slovenskih lutkarjev zverinice upa postaviti na oder, z nekaj sreče je moč slišati kakšno radijsko zvočno priredbo na to temo … to pa je tudi vse. »Ljudske pravljice so pri nas skoraj že nadrealizem,« podobno ugotavlja tudi Andrej Štular iz Lutkovnega gledališča Nebo, v katerem že peto leto skupaj s Petro Stare in drugimi občasnimi sodelavci pripravlja nekoliko drugačne lutkovne predstave. Take ljudske je naslov njuni najnovejši, ki sta jo prvič predstavila oktobra, pred nedavnim pa sem si jo v dvorani Mini teatra, ki je skupaj s Forumom Ljubljana koproducent predstave, ogledal tudi sam. Zgodbica se začne na tržnici, kjer branjevca, kot zapisano sta tudi tokrat v vlogi lutkarjev-igralcev nastopila izkušena Petra in Andrej, prodajata krompir in v nadaljevanju občinstvo popeljeta v pripoved o tem, kako ta najbolj priljubljena slovenska poljščina svojo pot začne, ko jo kmet posadi in pristane na stojnici, kjer jo njegova žena proda (ooo, ti stari dobri časi). Njuna pripoved o krompirju je zasnovana na ljudski pripovedki Zajec dela za lisico, ki ima korenine v Reziji, avtorja pa sta zgodbo začinila tudi s starimi modrostmi in tudi nekoliko predelanimi pregovori, ki jih povesta ali zapojeta ob spremljavi posnete muzike iz preprostih inštrumentov. Za ljudsko-glasbeno podobo predstave je vsekakor odlično poskrbel multiinstrumentalist in raziskovalec ljudskega glasbenega izročila Peter Kus.

Zajec je jasno tisti, ki pridno obdeluje njivo, medtem ko se lisica vselej izmuzne delu, češ tega pa ne znam, ne morem in podobno. Kakšna asociacija z dandanašnjim, eni so organizatorji drugi delavci, ali kot bi v jezi rekli, medtem ko eni lenarijo, drugi delajo. A zgodba le ni tako črno-bela, saj na koncu dobil zasuk k pravičnosti, do delitve pridelka namreč ne pride. Zajec sam pobaše svoj kup krompirja in izjavi: »Kdor dela, ima, kdor ne dela, nima.« Predstava ima svojo nadgradnjo v mikrodramaturgiji z mnogimi drobnimi detajli, ki pod režisersko taktirko Andreja Adameka poživijo dogajanje na odru in otroke vseskozi držijo v napetosti. Naj bo to podzemeljska ljubezen med krompirjevima gomoljema ali pa zgolj lisičkine vragolije na motorju. Likovna zasnova in scena predstave sta povsem »štularjevski«, v predstavo jih je kakopak dodal Andrej Štular, ki zna nekoč uporabnim in sedaj zavrženim predmetom znova in znova najti novo delo. Motika – vol in kopul'ca – koža nas o tem popolnoma prepričata, prav tako pa tudi s pravim etnološkim muzejem predmetov, ki jih akterja prevažata na svojih stojnicah.

Lutkovna igrica Take ljudske ni zgolj črno-bela moralka o dobrem in slabem, ampak je preplet ljudskih resnic, te so nekdaj sicer bolj veljale kot dan danes, ki so v svoji mnogo bolj demokratične kot najbolj pravna država, na katero se danes tako radi sklicujemo. Take ljudske so nujno odrsko čtivo za naše otroke, če hočemo, da nam bo čez dvajset let šlo bolje kot danes.