Glej, božič je in kaj smo naredili?

Gledam malo Evo, ki se igra pod smrečico. Prestavlja figurice v jaslicah in sama zase nekaj čeblja. Dete iz hlevčka položi med ovčke in kravice. Marijo in Jožefa prime v svojo malo dlan in ju nese stran. Hlevček ostane prazen. Ko jo vprašam, kam sta šla Marija in Jožef, mi v svojem dveletnem jeziku pravi: »U lubo.« Kar pomeni – v službo. Priznam, malce me stisne pri srcu. Nekaj časa se še tako igra, ovčke skačejo sem in tja, pastirji jih lovijo, dete pa gleda izpod svetlečih lučk v ta svet. Počakam, da njena igra mine in potem položim figurice spet na svoje mesto. Eva jih gleda, se usede v moje naročje in pravi: »Spet skup.« Objamem jo in ji rečem, ja, spet so skupaj. Tako sediva in pomislim, kako je življenje zanjo še enostavno. Hkrati pa nerazumljivo z našimi odraslimi igrami. Da je služba pomembna, je očitno že ugotovila. In kako je lepo, ko smo vsi skupaj, nam pokaže vsak dan, ko se priklatimo z različnih koncev deželice. Prazen hlevček mi vseeno ne gre iz glave. Tolažim se z mislijo, da je samo igra, hkrati pa vem, da je prav takšna igra vstopanje v realni svet. Otrokom je tako lažje, saj njihove igrače počnejo isto kot člani družine. Tako niso sami v tem, kar doživljajo. Pa vendar so naši domovi kljub vsemu prevečkrat prazni. Od zunaj in od znotraj. Izmišljamo si tisoč in en način, da bi zapolnili te praznine. Pa nam uspe? Bolj kot se zavedamo tega, kar počnemo, bolj lahko vplivamo na to. Iz tega hitrega vlaka je resnično težko izstopiti. Želimo si vedno več, hrepenimo po tistem, kar imajo drugi, ne vidimo vsega, kar imamo sami. Kupujemo si zdravje, ljubezen in srečo. Medtem pa otroci živijo svoje pravo življenje. Za njih je vsaka sinička sreča. Veselijo se snega, ki pada in ob prvih snežinkah že lezejo na sani. Njihovo začudenje nad malimi in velikimi stvarmi ter dogodki je tako pristno, da se človek mora vsaj za hip ustaviti in deliti ta njihov: »Vaaaaaaaaaau.« Prav tega nam manjka. Biti samo preprost človek. Biti srečen in zadovoljen. Biti skupaj.