Reci mi kar Ana

Ne vem kako, toda nazadnje sem mu prinašala kar celo plačo in on je bil tisti, ki mi je kdaj pa kdaj dal kakšen tolar za drobne izdatke.

Zadnjič sva se pogovarjali z direktorico neke varne hiše v Sloveniji. Sedeli sva ob kavi in njen obraz je bil mičkeno preveč žalosten za veselodecembrsko razpoloženje, ki je vladalo okoli naju. Pripovedovala mi je o problemih in težavah, s katerimi se mora spopadati, pa o nerazumevajočem sistemu, ki dovoljuje, da je ženska tista, ki se mora, če hoče preživeti, odseliti od doma, namesto da bi odstranili moža, družinskega očeta, partnerja, ki svoji družini z nasiljem ogroža življenje.

Ana je sedela poleg in je bila ves čas tiho. Igrala se je z ročajem torbice, malce nervozno in sem in tja je pogledovala okoli sebe, kot bi se koga bala.

Videlo pa se je, da sta z mojo prvo sogovornico tudi prijateljici, kajti le-ta jo je, sem in tja, prijela za roko in jo stisnila.

Bil je turoben, deževen dan in v živalskem vrtu, kjer smo se našle, ni bilo veliko ljudi. Vmes, ko smo za hip utihnile in se predale svojim mislim, smo opazovale ptice, ki so gnezdile ob bližnjem ribniku. Nisem jim vedela imena, mogoče so bile čaplje, ali kaj bolj eksotičnega. Sem in tja so se vzdignile v zrak, preletele ribnik, in se spet spustile na zemljo. Kot da bi bile obkrožene z nevidno mrežo, preko katere niso mogle zbežati.

 

»Tudi moja »mreža« je bila podobna,« pravi Ana čez čas.

 

Iz torbice je potegnila cigarete in si eno z užitkom prižgala.

Nekoč, pred leti, ko je še hodila v službo, je pokadila tudi po škatlo ali dve na dan. Danes, ko mora paziti na vsak tolar, komaj eno cigareto sem in tja. Mogoče ji je bil tudi zaradi tega vsak dim v poseben užitek?

Naslonila se je na mizo in začutila sem, da je prišel trenutek, ko mi bo povedala svojo zgodbo.

»Poročila sem se zelo mlada,« je začela pripovedovati.

»Pri nas doma ni bilo čutiti kakšne velike ljubezni in razumevanja. Starša nista bila poročena, sta le živela skupaj. Pa še to ne vem, zakaj. Nenehno sta se prepirala, tudi pretepala. Oče je bil zelo nasilen, zlasti, ko se ga je napil. Takrat je razbijal po hiši, mučil psa, maltretiral sosede in razbijal vse, kar mu je prišlo pod roke. S sestro sva v takih trenutkih zbežali k sosedom, vendar so se ti kmalu naveličali dajati zavetje. Kolikokrat sva se morali obrniti ob zaklenjenih vratih, se ne spomnim več! Takrat sva zbežali do prvega kozolca in se zarili v seno. Najhuje je bilo pozimi, ko sva se nasilju umikali v hudem mrazu. V šoli sva veliko manjkali, imeli sva slabe ocene, ker se nisva imeli časa učiti. Nasploh se nihče ni kaj dosti zmenil za naju. Bili sva na neki čuden način zaznamovani. Podobno kot ciganski otroci iz bližnje vasi. Zakaj so naju imeli za manj vredne, še danes ne vem.«

Anin glas je tih, skorajda neslišen. Besede ji včasih odplavajo po svoje, kot da bi jim želela dati, že tisti hip, ko jih spregovori, neko posebno svobodo.

Potem je pripovedovala o norih mladostniških letih. O tem, kako je začela bežati od doma, in iskati fantovsko družbo. Vsakič je upala in molila, da bo naletela na fanta, ki ji bo nudil toplo zavetje, razumevanje, toplino. Vse tisto, kar je doma pogrešala …

Pa se ni zgodilo nič takega. Moški so v njej videli le dekle, ki jim je »na voljo« in ki jo lahko po svoje »izkoristijo«. In so jo. Ana je vse skupaj prenašala strpno in mirno, ker je pač menila, da so to, kar je od njih dobivala, znaki »velike ljubezni«.

»Potem sem spoznala Aleksa. Bil je lep fant, vse punce so bile zatrapane vanj. Imel je dober avto, stanovanje v domači garaži, dobro službo. Takrat sem bila že tudi jaz zaposlena, saj sem morala šolo, zaradi slabih ocen, obesiti na klin.
Skoraj ves denar, ki sem ga zaslužila, sem zapravila zanj. Kupovala sem mu drobna darila, kavbojke, puloverje, verižico, prstane, karkoli. On pa je vse sprejemal kot nekaj samo po sebi umevnega. Ne vem kako, toda nazadnje sem mu prinašala kar celo plačo in on je bil tisti, ki mi je kdaj pa kdaj dal kakšen tolar za drobne izdatke. Velikokrat sem bila lačna, saj nisem imela niti za kruh. Bila sem tudi ljubosumna, saj sem opazila, da v svojem avtu ne prevaža le mene, ampak tudi druga dekleta. Nekoč, ko sva po ljubljenju ležala v postelji, sem mu namignila, da mi to ni všeč. Obrnil se je k meni in me počasi stisnil za usta. Potem je stiskal vedno bolj in vedno močneje. Še eno tako, da slišim od tebe in te bom nagnal čez prag, mi je zagrozil. Le nemo sem prikimala, kajti res ga nisem hotela izgubiti …«

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Slovenija / / 07:00

Na prvi tekmi Jeseničani poraženi

Maribor - S tekmo med Mariborom in HK mladi Jesenice se je konec tedna začelo novo državno prvenstvo v hokeju na ledu. Poteka zelo okrnjeno, saj Telemach Olimpija igra v EBEL, Tr...

Objavljeno na isti dan


Žirovnica / ponedeljek, 26. avgust 2019 / 13:09

Posodobitev gorenjske železniške proge

Nadgradnja železniške proge Ljubljana–Jesenice, s katero bodo zagotovili njeno večjo zmogljivost in varnost, bo predvidoma stekla oktobra prihodnje leto. Zgradili bodo tudi več cestnih podvozov.

GG Plus / ponedeljek, 26. avgust 2019 / 13:03

Krvna skupina 0+, trideset litrov

Rina Klinar je v skoraj štiridesetih letih krvodajalstva kri darovala kar enainsedemdesetkrat. Nekdanja direktorica Radia Triglav in bivša ministrica je danes dejavna upokojenka, ki še vedno spremlja...

Gospodarstvo / ponedeljek, 26. avgust 2019 / 12:58

Nihalki bodo zamenjali vrvi

Družbo Velika planina bo še naprej vodil Leon Keder, so te dni odločili nadzorniki, saj je v teku nekaj velikih projektov, ki jih želi dokončati.

Gorenjska / ponedeljek, 26. avgust 2019 / 12:57

Nasilje ne izbira po starosti

Center za informiranje in svetovanje za žrtve nasilja na Gorenjskem deluje že štiri leta, po pomoč pa se je v tem času obrnilo že več kot štiristo žensk, moških in tudi otrok, ki so se znašli v stiski...

GG Plus / ponedeljek, 26. avgust 2019 / 12:56

Zlatorog »u kon'c sveta«

V Muzeju Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici je na ogled zanimiva dokumentarna razstava o hotelu Zlatorog. Blišč in beda u kon'c sveta je kar pravi naslov, saj je nekoč hotelski biser danes v precej kla...