Dvojna zlata poroka

Pred kratkim sta petdeset let skupnega življenja - zlato poroko - praznovala Terezija in Stanislav Okršlar s Kokrice. Slavju sta se pridružila tudi zakonca Verlič, ki sta ravno tako s Kokrice, vendar že nekaj časa živita v svoji pravljični hiški na Trsteniku.

Terezija, ki jo kličejo tudi Zinka, je otroštvo preživela v Žužemberku, se mlada preselila na Gorenjsko, kjer je dobila zaposlitev v Iskri, ter kmalu na enem izmed občinskih zborov spoznala bodočega soproga Stanislava, ki je takrat delal kot voznik v podjetju Delikatesa. Takrat petindvajsetletni par se je aprila 1963 odločil za skupno pot in jo združil s poroko v Predosljah ter v kranjski Mestni hiši skupaj s prijateljema, zakoncema Verlič.

Kmalu sta se jima rodila otroka, hči Vesna ter sin Vili. Danes sta zelo ponosna na vnuke Blaža, Gašperja in Mitjo ter vnukinjo Marušo. Zinka ob praznovanjih z veseljem speče odlična peciva, torte ter kruhovo pogačo v obliki srca. Upravičeno je ponosna na svoj barvit cvetlični vrt ter nageljne, oba s soprogom pa se sproščata z delom na vrtu ter v sadovnjaku. Sta ljubitelja zdravega in vitalnega načina življenja, sprehodov v naravi, redno pa se udeležujeta tudi tradicionalnega majskega Županovega teka v Kranju. Aktivnosti prilagajata zdravju, ki jima za zdaj še dobro služi, čeprav je Stanislav prestal dve hudi operaciji. Predvsem pa ju veseli, da se v družinskem krogu lepo razumejo, si med seboj zaupajo in pomagajo – tudi sama sta odnose vedno gradila na ljubezni in medsebojnem spoštovanju.

Majda Žonta in Renato Verlič sta se tako, kot sta Okršlarjeva že omenila, poročila 20. aprila 1963. Majda je bila s Kokrice, Renato je živel na Trsteniku. Spoznala sta se na prav simpatičen način. Renato se je s kolesom dnevno vozil mimo njihove hiše na Kokrici, opazil Majdo, potem pa skoval načrt, kako bi jo ogovoril. Smeje pove, da se je domislil prazne zračnice. Tako se je njuna zgodba začela, pred kratkim pa dopolnila celih petdeset let.

Ko sta se spoznala, je Majda štela komaj sedemnajst let. Renato si je želel družino, tako da sta mlada zaljubljenca najprej morala prepričati Majdine starše, da jima dovolijo poroko.

Zakonca Verlič sta do leta 2004 živela na Kokrici, nakar sta se preselila na Trstenik, kjer sedaj živita v simpatični hiški z izjemnim razgledom, ravno pravšnje velikosti za dva.

Imata sina Matjaža in hčer Alenko, ki imata tudi vsak svojo družino. Tako imata Verličeva štiri vnuke: Luka, Klemena, Jernejo in Lucijo. Mogoče je Luka tisti, ki je po dediju podedoval smisel za glasbo do te mere, da poleg tega, da igra klarinet, ima tudi že svoj ansambel, Gorenjske zvoke.

Majda je upokojitev dočakala v Iskri, Renata pa je ljubezen do glasbe, navdušenost nad Avsenikom, leta 1981 popeljala med profesionalne glasbenike. Bil je samouk, ki je v mladosti najprej igral na trobento, se kasneje spoznal s kitaro in pri njej tudi ostal. Deset let je igral pri Trgovcih, šest let je narodne napeve preigraval v Švici, kjer je imel tudi svoj ansambel. Potem se je vrnil v Slovenijo, se z glasbo ukvarjal tudi doma, igral pri različnih znanih narodnozabavnih ansamblih, danes še vedno igra in je član Hišnega ansambla Avsenik. Njemu so se glasbene sanje uresničile. Meni, da je glasba trd kruh, vendar če bi se moral še enkrat odločati, bi storil isto.

Prijatelji, znanci in najbližji ga poznajo tudi kot navdušenega hribolazca, ljubitelja rekreacije, ki ravno tako rad kolesari kot v jutranjih urah teče okoli Brda. V 69. letu starosti si je zastavil cilj, da bo do sedemdesetega leta opravil posebno nalogo: da bo šel sedemdesetkrat na Storžič, sedemkrat na Triglav in osvojil en tritisočak. ‘Projekt' je potekal lani in dosegel rezultat: na Storžič je šel 96-krat, Triglav je videl sedemkrat, obisk Grossglocknerja pa sta preprečila vreme in pomanjkanje časa.