Starši na plečih ...

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Na plečih otrok je včasih viden tudi nahrbtnik, ki mu ga naprtijo starši. Ponavadi so otroci tisti nahrbtnik, vendar v nekaterih primerih le, dokler ne shodijo. Ko se postavijo na svoji nogi, pa postanejo starševsko orodje za doseganje ciljev, katerih starši sami niso mogli za časa svoje mladosti ali tudi celega življenja ustvariti. Popolnoma se strinjam, da mora vsak otrok imeti starševsko podporo, s čimerkoli se že ukvarja. Seveda je najbolje, da ima največjo podporo, ko gre za šolanje, in potem so šele tako banalne, obstranske aktivnosti, kot je šport. Športa imajo otroci že v šoli čez glavo, torej, se po šoli s tem ukvarjajo tisti, ki hočejo nekaj več. Če gre za otroke od četrtega leta naprej, potem že govorimo, da gre za starševsko odločitev, s čim se bo otrok ukvarjal poleg šole. To ni slabo, saj tako mlad otrok pač ne ve, da obstaja še nekaj, kar bi ga lahko bolj zanimalo od risank, računalnika, peska, punčk, avtomobilčkov ipd. Za voljo preživetja večine športnih klubov ter na splošno požrešnega sistema ne gre bentiti, da so otroci veliko prezgodaj vpeti v obšolske dejavnosti. Težko je razumeti, zakaj ima otrok, star na primer šest let, štirikrat na teden trening športa in ob vikendih vsaj še eno tekmo, če ne zaradi števila in zneska članarin v določenem klubu. Večina vprašanih strokovnjakov pravi, da se moraš s športom seznaniti v najzgodnejših letih, če hočeš uspeti. Pač nekateri športi so taki, da zahtevajo najmlajšo populacijo, ki tudi najmlajši končajo kariero. Torej, ne spomnim se, da bi kdaj videl tridesetletno gimnastičarko na bradlji. Zakaj ne, ne vem točno, verjetno zato, ker je petnajstletna punca gibkejša. Vendar ali je to potem lahko sploh vrhunski šport, če v njem nastopajo tako mladi ljudje? Torej, je sistem povsem zavozil generacije in generacije mladih ljudi, ki niso dosegli olimpijskih in svetovnih naslovov in kolajn?

Starši ponavadi pozabimo, da se najmlajši šele igrajo v obšolskih dejavnostih in da zato ni potrebna nobena skrb, ali bo določena dejavnost otroku všeč ali ne. Kdaj se nehajo igrati? Nikoli, ker to je samo šport, torej zabava in igra. In kdo najbolj trpi zaradi ambicioznosti staršev? Motite se, če ste pomislili na otroka, ker otrok ne ve, kako je imeti neambicioznega starša. Najbolj trpijo trenerji! In zaradi njih sem se odločil napisati tale opomin. Starši, razjahajte s pleč trenerjev, pustite jih v njihovem delu, naj ga opravljajo v miru, tako kot znajo in hočejo. Bodite samo podporniki svojih otrok, navijači, taksisti, natakarji, strežniki … To zadostuje. Če ne veste, kako to je, potem pomislite na svojo službo in takoj zatem pomislite, da vas nekdo dan za dnem jaha zgolj zato, ker želi, da bi vi na svojem delovnem mestu delali tako, kot vam tulijo drugi. Aha, delovno mesto je resna stvar, šport pa je le igra in zabava? Torej, potem spet razjahajte trenerjeva pleča in razumite, da je to le … igra in zabava vašega otroka.

Vem, da čustva premagajo občutek in sočutje, ko gre za lastnega otroka, vendar se moramo mi kot starši v vsakem trenutku zavedati odgovornosti do vpletenih v nekaj, kar se nas tiče le posredno … prek otroka. Trener in otrok sta eno. Starši pa smo že nekaj povsem drugega, nekaj, kar se v tem sožitju obravnava le kot pomagalo v obliki vsega drugega, razen vpletanja v delo ali relacijo trener–otrok. Večina staršev meni, da imajo besedo več, ker tudi plačujejo za to, da se njihov otrok ukvarja s takim ali drugačnim športom. To je tudi zmotno razmišljanje.

V današnjih, lahko bi rekel prenapetih časih je vse več slišati jamranja trenerjev nad starši, zato to ni več šala, temveč resen opomin vsem staršem, da se dokončno prelevimo iz »pametnjakovičev« v navadne gledalce ... Take na tribunah … ne takih z ramo ob trenerju …