Osem kozarcev, osem vinskih zgodb

Besedilo: Neža Markelj
Kategorija: Razvedrilo / sreda, 9. junij 2021 / 16:54

Po ustih valjam četrti kozarec belega vina. Sedim za obloženo mizo dobrot – nekaj vrst sira, rožmarinovi grisini, ki jih pomakamo v humus, rezine pršuta na drugem krožniku in zelenjavne palčke, ki vsake toliko časa pristanejo v jogurtovi omaki. Iz prtiča pletene košare lezejo kosi mojega belega hlebca, zraven pa je odprta buteljka slovenske rebule iz butične kleti v Brdih. Trudim se razločiti pester cvetlični okus in aromo zrelih sadežev, čakam na rahlo kiselkast pookus in z zanimanjem poslušam Jana – mladega, načitanega sommeliera, dobrega prijatelja, strastnega »backpackerja« in ljubitelja vsega dobrega, kot pravi on.

Ideja o degustaciji vina je bila plod večmesečnega čakanja na bolj sproščene čase, med katerimi so se ideje in novi projekti tkali kar sami od sebe. In tako sva z Nejcem zamisel predstavila Janu, ki je pretekli konec tedna skupinico osmih neveščih »vinoljubov« popeljal na odkrivanje sveta vin iz Maribora, Vipavske doline in Goriških brd. V petih urah smo se seznanili s kraljem belih sort – rizlingom, nadaljevali z avtohtonim sortnim vinom iz Vipave, primerjali najbolj komercialno belo rebulo s kakovostno butično različico, srkali Ano, najboljše mlado vino v Sloveniji, in prek oranžnega prešli še na rdeča vina, taka, ki odlično zaokrožijo krožnik suhih mesnin in »medium-rare« steak.

Tako sedim za mizo in kramljam s prijatelji o vsem, kar se dogaja v njihovih življenjih, poslušam in vpijam vsako Janovo besedo, na tisoče dejstev in zanimivosti iz sveta slovenskih vin, ki jih kot za stavo stresa iz rokava in brez pomislekov odgovarja na še tako podrobna vprašanja pokuševalcev. Razkriva nam konkurenco iz Japonske, Amerike in Francije in se smeji osuplim študentskim obrazom, ki smo bolj kot kakovosti vajeni poceni žveplanih brozg, zmešanih v brizganec z radensko, ki so po naši navadi namenjene poletni ohladitvi in dvigu razpoloženja. Dopusti nam tok lastnih misli in občutkov, v strokovno mnenje vplete neznane fakte in novosti: Ste vedeli, da je nadvse prefinjeno zorenje vin v amforah in betonskih jajcih? Da je okus vipavskih vin zaradi visoke vsebnosti mineralov v prsti včasih rahlo slan? In da bi v Franciji za enako kakovostno vino kot pri nas odšteli vsaj petdeset evrov več?

Večer se počasi bliža koncu. Nad mizo odpiramo še zadnjo steklenico rdečega, dobrote so pošle, pogovor pa kar vztraja. Pia se je zagrela za cel karton belega rizlinga, Gašper vpija podrobnosti vinske fermentacije, vsi pa se strinjamo, da bo premierni degustaciji sledila repriza. Meni pa je degustacijsko druženje ob dobrih okusih in še boljših prijateljih zlezlo pod kožo.