Dobro za zdravje in za gozd

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Gospodarstvo / petek, 15. december 2006 / 05:00

Miha Pezdirnik, letošnji dobitnik priznanja za skrbnega lastnika gozda, rad dela v gozdu. "To je dobro za moje zdravje in za gozd," pravi.

Mojstrana – »Gozd ni več tako zdrav, kot je bil nekdaj. Smreka vsako leto močno semeni, macesen je ob vse pogostejših vetrovih že težko »spravit gor«,« pravi Miha Pezdirnik iz Mojstrane, letošnji dobitnik priznanja za skrbnega lastnika gozda na blejskem gozdno gospodarskem območju, ki kajpak ob stanju gozdov ni niti malo ravnodušen. »Ali je ob segrevanju ozračja že postalo prevroče, je zrak preveč onesnažen, so krivi tudi vse bolj številčni obiskovalci gozda …?« se sprašuje.

Kupci bi le prebirali

Pezdirnikova kmetija, po domače se reče Pr' Pavleš, obsega 72 hektarjev zemljišč, od tega je 41 hektarjev gospodarskih in 14 hektarjev varovalnih gozdov, ostalo so pretežno travniki. Posest je razdrobljena, gozdovi so v enajstih parcelah, kmetijska zemljišča v devetih. Ves gozd je v strmini, v alpskih dolinah Kot in Vrata ter na pobočjih v okolici Mojstrane, skoraj ves Triglavskem narodnem parku. Sekajo manj, kot bi lahko po gozdno gospodarskih načrtih. »Zdravje mi to ne dopušča,« pravi Miha in poudarja: »Letos je delež sanitarne sečnje, to je poseka zaradi ujm in lubadarja, predstavljal tri petine celotnega poseka, bojim se, da bo v prihodnje tega še več.« Nekaj lesa porabijo za vzdrževanje gospodarskega poslopja in hiše, del ga prodajo. »Kupcev lesa je veliko, a vsi bi le prebirali - vzeli dobrega, slabega pa pustili. Gozdno gospodarstvo Bled vzame vsega, to je veliko vredno,« pravi Miha. Ko ga vprašamo še za mnenje o ceni lesa, odgovori vprašujoče: »Le kdaj pa je bila cena lesa dobra?! Sredi petdesetih let prejšnjega stoletja, v prvih mesecih po slovenski osamosvojitvi …«

Vse manj miru v gozdu

Miha za razliko od lastnikov, ki drevje le posekajo in odpeljejo najlepše hlode, gozdni red pa jih ne zanima, dobro skrbi za svojo posest. Petnajst let je delal v Nemčiji, tam se je navadil discipline in natančnosti in to se, kot pravijo gozdarji, pozna tudi v gozdu. Četudi ve, da bodo rezultati njegovega dela uživali šele nasledniki čez sto let ali še več, ga to ne moti. »Ko čistim gmajno, je dobro za moje zdravje in za gozd,« pravi in poudarja, da še zlasti uživa tedaj, ko je v gozdu mir. To je, žal, vse bolj redko. Pritisk obiskovalcev na gozdove se povečuje; odkar so z vstopom Slovenije v Evropsko unijo »padle« meje, je še huje. Videva prizore, ko gospodinja v avto domu kuha in vlaga gobe, mladci pa za njimi stikajo po gozdu. In moti ga, ko se mora pri vožnji s traktorjem po gozdnih cestah, za katere plačuje tudi pristojbino za vzdrževanje, umikati motoriziranim obiskovalcem in ko ga kolesarji celo oštevajo, ko na cestah čisti dražnike.