Janez Bole (1919-2007)

Besedilo: Franc Križnar
Kategorija: Gorenjska / četrtek, 1. marec 2007 / 05:00

V spomin

Zborovodja in glasbeni pedagog Janez Bole (rojen je bil 7. marca 1919 na Brezjah – živel in deloval v Ljubljani, kjer je 21. februarja 2007 tudi umrl) je v Ljubljani končal študij slavistike na Filozofski fakulteti in glasbene zgodovine na Akademiji za glasbo (AG; 1968). Bil je profesor slovenskega jezika, zborovskega dirigiranja, nekaterih drugih glasbenih disciplin ter dirigent zbora na Srednji glasbeni in baletni šoli Ljubljana in AG. Upokojen je bil od leta 1987. S kolegico, gorenjsko rojakinjo red. univ. prof. dr. Bredo (Bidovec) Oblak je objavil Priročnik za glasbeno vzgojo na nižji stopnji OŠ (1968). V letih 1951-57 je bil (prvi) umetniški vodja legendarnega Slovenskega okteta, 1957-60 dirigent Akademskega pevskega zbora »Toneta Tomšiča« in 1960-65 dirigent Zbora Slovenske filharmonije, s katerimi je nastopal po domovini in tujini. Boletove (zborovske) interpretacije je odlikoval izrazit smisel za zborovski zvok, izostren umetniški čut, pristna muzikalna nrav, močna poustvarjalna sila ter izredna natančnost in nepopustljivost. Bole je bil prvi, ki nam je na povsem sistematičen način predstavil gregorijanski koral na študijski, koncertni in diskografski ravni. Vse od prvega sestava Slovenskih madrigalistov (1967-70), pa do zadnjega, ki ga je ustanovil (1987), je vseskozi posvečal še posebno pozornost Gallusu in njegovemu kompozicijskemu opusu: madrigalom, motetom in mašam. Tako je v štirih letih (1987-91) s tedanjimi Slovenskimi madrigalisti postavil na glasbeni oder kar dvanajst različnih programov, ki so bili izvajani na prek sto koncertnih nastopih po Sloveniji, Italiji, Avstriji, Nemčiji in Franciji. Posnetki teh programov so hkrati izšli na štirih avdio in eni video kaseti, /eni/ LP- in CD-plošči. Eden zadnjih koncertov J. Boleta s Slovenskimi madrigalisti je bil v Grobljah (11. oktobra 1991): tam je Bole pred leti pričel zadnje poustvarjalno obujanje Gallusove vokalne zapuščine. Boletove interpretacije renesančne in romantične vokalne literature so se spet izkazale v prefinjenem oblikovanju pevske fraze in v izrazitem smislu za različna tonska in glasovna prelivanja.