Alpinistična klasika

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / torek, 7. november 2006 / 05:00

Slovenska smer v severni Triglavski steni

Tone Svetina je nekoč zapisal, da je goro treba prigarati, če hočeš doživeto srečo vrha. Vzpona po Slovenski smeri preko severne triglavske stene nisem doživela kot garanja, temveč kot tisti prvinski stik s skalo, ki gorniku nudi užitek. Temu bi lahko rekli tudi intimni stik s prvinskostjo narave.

Z današnjim opisom bomo zaključili Planinski kotiček v tej sezoni. Ta zadnji zapis bo povsem subjektivno obarvan, saj si želim z vami podeliti občutke doživljanja, ko sem plezala raztežaje Slovenske smeri v Triglavski steni.

Obličje severne triglavske stene, ki jo večina imenuje kar Stena, je tista skalna pregrada, kjer se je rodil in kalil slovenski alpinizem. Če pogledam sebe, sem prepričana, da je želja vsakega gornika, ki ni alpinist, da bi se na Triglav povzpel preko Stene. Visoka je več kot 1000 metrov, dolga čez 3 kilometre. Slovenska smer, najstarejša od vseh. Preplezal naj bi jo preplezal okrog leta 1890 Ivan Berginc. Smer je slovenska alpinistična klasika, ki je označena s III. / II. težavnostjo stopnjo. Izpostavljenost je na nekaterih odsekih izredna, sploh tik pod vrhom. Smer je speljana v levem, vzhodnem delu stene. Ta najmogočnejša stena Julijskih Alp je razčlenjena z grapami, stebri in policami. Značilnost Slovenski smeri je zahtevna orientacija, saj se lahko kaj hitro znajdemo v zahtevnejšem delu stene. Splet okoliščin mi je omogočil, da sem se v Steno odpravila v družbi najuspešnejšega slovenskega Himalajca.

Tisto sobotno jutro smo se trije odpravili po dolini Vrat proti Steni. Sledil je del vzpona po poti čez Prag, potem pa je naša pot krenila desno vse tja do vstopa. Plezalni pas, nekaj vponk, čelada, plezalna vrv in pripravljeni smo bili za začetek dogodivščine in podviga. Vstop v Steno je rahlo izpostavljen. Plezamo z leve proti desni. Navidez enostavno mesto, nas bo prijetno presenetilo, da vse le ni tako enostavno. Nad skokom je grušč, po katerem se vzpnemo 100 višinskih metrov do glave Macesni. Nadaljujemo ob Macesnih do večje gruščnate kotanje ob vznožju žleba, preko katerega splezamo do prostranih apnenčastih plošč, imenovanih Bele plati. Po razpoki jih previdno prečimo ter s plezanjem nadaljujemo po žlebu na njihovi desni strani. Tik preden smo prečili Bele plati smo visoko nad nami, v žlebu, videli plezalce. Sploh jih ne bi opazili, če ne bi bili oblečeni v barvita gorniška oblačila in če ne bi občasno v dolino priletel kakšen kamen. Smer se nadaljuje v naslednjo grapo, ki ji sledi t.i. Bučerjeva stena, na vrhu katere je tudi vpisna knjiga. Sledi Škrbinica in dosegli smo Zlatorogove police, vertikalno smer preko celotne Triglavske stene, ki je dolga vsaj 4 kilometre. Z roba, po katerem se lahko sprehodite, je pred vami vsa mogočnost tega severnega ostenja, preko katerega danes poteka več kot 100 različnih plezalskih smeri.

Zdaj smo dosegli Slovensko grapo, kjer je še v začetku septembra ležal lanski sneg. Še sreča, da nismo potrebovali derez in cepina, saj smo plezali po skalovju ob snegu, končno prečenje pa tudi ni bilo zahtevno, ker sneg ni bil pomrznjen. Grapa se razcepi in mi smo se odločili, da iz Slovenske smeri izstopimo po Frelihovi prečnici, ki jo je pokojni Tine Mihelič označil za najlepši izstop.

Slovenski grapi smo sledili do konca, do okna. Izpostavljena Frelihova prečnica se začne na terasi nad oknom. Izjemno ozka polička nas vodi vodoravno v desno. Pogled navzdol je pogled v prazen nič. In globok je ta nič. Prečnica nas vodi v grapo tik ob Slovenskem stebru. Še vzpon po strmi grapi. Na vrhu nas je čakala rama. Na njeni drugi strani je bil dolg, gruščat zatrep tik pod vrhom Stene. Tukaj smo pospravili plezalno vrv, saj nas je do vrha Stene čakalo le še nekaj hoje in nekaj metrov plezarije. Dosegli smo ploščad vrh Stene od koder je do Kredarice še 45 minut hoje. Bili smo trije in ves čas smo plezali v navezi, zato smo od vstopa v steno pa do prihoda na Kredarico potrebovali 6 ur. Sestopili smo po poti čez Prag.

Presenetila me je razčlenjenost Stene. Na nekem delu sem imela občutek, kot da smo v neki naravni galeriji, ki je zelo akustična, saj se je dobro slišalo plezalce nad nami; in hvala bogu, da je vse tako akustično, da slišiš padajoče kamenje, ki grozi z višine.

Vzpon po Slovenski smeri preko severne triglavske stene je bila zame ena najlepših dogodivščin v moji gorniški karieri. In prepričana sem, da je pravi alpinistični vzpon želja verjetno vsakega gornika, ki rad hodi po zavarovanih plezalnih poteh. A vendarle je nekaj povsem drugega, če hodiš po zavarovani poti, kjer te vodijo in usmerjajo jeklenice in klini, kot pa če se vzpenjaš po golih skalah in steguješ roke za oprimki. Raven adrenalina je precej višja in tudi občutki tega pristnega, intimnega stika z divjo naravo so neopisljivi. Želim si le, da bi se še kdaj ponovilo, da bi se zgodil še kakšen vzpon po kakšni od številnih alpinističnih klasik, ki so prepredene po naših Alpah.