Sedmica: Volitve po volitvah

Tako, pa so lokalne volitve za nami. Vsaj v večini slovenskih občin. Bilo je utrudljivo, v posameznih primerih razburljivo. Ne samo na strani kandidatov, ampak tudi volivcev. Županski kandidati so nagovarjali amorfno volilno telo, konkretni volivci pa v maniri halo efekta naprej svoje prijatelje, sorodnike, sodelavce, znance. Zmagali so tisti, ki so jih več prepričali.

Povolilna javna razprava se vrti okrog izida volitev v prestolnici, kjer je zmagal pogojno rečeno neodvisni kandidat Zoran Janković. In to je politike na državni ravni upravičeno resno zaskrbelo.

Uspeh novega ljubljanskega župana izhaja iz dveh dejstev. Prvič, bil je prepričljivo konkreten. Drugič, njegov nasprotnik dr. France Arhar je bil na zadnjih predsedniških volitvah poražen, volivci pa poražencev praviloma ne nagrajujejo. Ne glede na to, za katero raven politične oblasti gre. Povedano drugače. Tako imenovana pomladna politična opcija je za kandidata za ljubljanskega župana izbrala napačno osebo, kar bo zelo verjetno vplivalo na izid prihodnjih državnozborskih volitev.

Kot ljubljanski župan sam po sebi Zoran Janković politikov, ki so se ugnezdili na državni ravni, kajpada ne bi ogrožal. Alarm se je sprožil, ker je Janković zasedel tudi večino sedežev v mestnem svetu. To namreč posledično pomeni, da bo predvolilne obljube bolj ali manj z lahkoto izpolnil. Izpolnitev konkretnih obljub v prestolnici, pa je za Zorana Jankovića realna odskočna deska za politiko na državni ravni.

Ne glede na to, kaj si o tranzicijskem bogatašu Zoranu Jankoviću in njegovem programu za Ljubljano mislim, je zmaga vendar dobrodošla. Prvič. Z njegovim prihodom na Magistrat je konec obdobja, v katerem je bil ljubljanski županski prestol prehodna rešitev za politike, ki so odšli z ene in čakali na drugo državno funkcijo. Ali drugače, Ljubljana ima priložnost postati cvetoča evropska prestolnica, kar bo še zlasti dobrodošlo v času slovenskega predsedovanja Evropski zvezi. Drugič. Pot Zorana Jankovića v državno politiko (o čemer ne dvomim) je naravna in logična; vodenje glavnega mesta je v razviti in učinkoviti demokratični državi preizkusni kamen za vstop v višje politične sfere. Tretjič in to je za prihodnost slovenske politike na najvišji ravni najpomembneje. Zoran Janković je s konkretnim programom in s konkretnimi roki, se pravi s primerljivimi in dokazljivimi obljubami, vnesel v slovenski politični prostor novo in dobrodošlo spremembo.

Če bo Zoran Janković kot ljubljanski župan večino predvolilnih obljub izpolnil, mu ne bo mogel prihoda v visoko politiko nihče več preprečiti. Vsaj v primeru, če bo tudi na državnozborskih volitvah, če ga, kajpada, zanimajo, ponudil konkreten program, konkretne rešitve in konkretne roke, ne. Že obljuba, recimo, rešitve aktualne romske problematike, bi mu verjetno zadoščala za vstop v državni zbor. Ljudje so namreč siti dolgoročnih političnih rešitev in uspehov v oblakih.

Ljubljanski župan Zoran Janković in njegova svetniška četa, kakopak, ne ogroža samo vladajoče politične elite, pač pa tudi tisto, ki je trenutno v opoziciji. Zato bo za slednje najbolje, da združijo moči in Jankoviću domnevne pretekle grehe dokažejo črno na belem. Samo to jih lahko reši prihajajoče politične konkurence. Ki je, kot rečeno, dobrodošla.