Iz starih časov: Neblagoslovljeni pastir

Zadnjič smo brali, kako je Valvasor izprašal kmeta, ki naj bi na lastne oči videl hudiča, ko je polhe na pašo gonil. Ko ga je vprašal, kakšen je ta zlodej bil, mu je odgovoril: »Hudo divji, kakor pol kozla.« Nekemu drugemu udeležencu lova na polhe pa je zatrdil, da je izgledal takole: »Kar grozno: ko pol človeka.« Kaj torej, pol kozel ali pol človek? Ali nemara oboje? »Za trdno domnevam, da je kmet obakrat resnico govoril: gospodu glavnemu avtorju je popisal prikazen v spodnjem delu telesa, ki je kozlu enak, drugemu udeležencu pa zgornje telo, ki se je zdelo človeku podobno. Če se namreč sestavita zgornji človek in zadnji del kozla, nastane gozdna prikazen: satir ali pan. V taki obliki so se nekoč prikazovale poganom kozonoge žene, pani, silvani, pa tudi dandanes jih v velikih gozdovih ugleda marsikdo, ki sam potuje. V taki obliki, kot kozlovski človek, se pojavlja brez dvoma tudi vražji polšji pastir v kranjskem gozdu.«

Nekaj nenavadnega je opazil tudi na polhih samih. »Čudno pa je, da ima vsak star polh na enem ušesu zarezo. Pravijo, da jih tako zaznamuje njih neblagoslovljeni pastir. Gotovo pa je, da se še ni našel zaznamenovan mladič, ki še ni prišel z drevesa, čeprav bi že velik bil. Moglo bi se misliti, da se med sabo grizejo in tako sami z zobmi zaznamenujejo; v tem primeru pa bi morali imeti nekateri čisto razcefrana ušesa in nekateri več ko en sam ugriz na obeh ušesih ali pa bi morale biti pri njih dogovorjene borilne in pretepalne točke, da bi smel drug drugemu samo v eno uho, pa le enkrat ugrizniti, in sicer ne prej, preden ni prišel z drevesa, kakor so nekoč langobardski borilci imeli borilne zakone, ki so meču prepovedovali določene dele telesa. Ostane torej sum, ki še ni ugasnil, da dobe stari polhi ušesno zarezo ne od ugriza, temveč na nadnaraven način. Vrag baje le tiste zaznamenuje, ki jih je kdaj na pašo gnal, če je kaj dati na pripovedovanje kmetov. So li vraga ali polhe same vprašali, ne morem vedeti.«

Sledi opis polšjih bivališč in lovišč. »Mladiče imajo te živalce v duplih votlih dreves, kakor se tudi stari drže podnevi v takih žlamborih in v njih počivajo. Ponoči pa hodijo nad sadje in žir. Če v votlo drevo močno pihneš, začno polhi notri mrmrati: drn, drn, drn itd. Potem vtakneš dolgo šibo v duplo, požokaš z njo sem in tja, pa ti pride polh ven. Tedaj ga ujameš, primeš za vrat in ubiješ, Vendar moraš s previdnostjo prijeti, če ne, hudo ugrizne. Love jih pa tudi v pasti, katerih premore marsikak kmet po sto in več. Razpostavi jih po drevesih. Te pasti so čisto preprosto napravljene: podobne so strelnemu loku in sestoje iz lesa, v loku ukrivljenega, in vrvce. Nanje denejo suhe hruške (ki jim na Kranjskem pravijo krhlji) ali pa tudi presne. Če ima kdo sto takih lokov, so potrebni pri lovu vsaj trije, kajti en človek ima dovolj dela, da jih opravlja dvajset ali trideset. Ko jih je nastavil, mora vso noč hoditi od enega do drugega, da pride k vsakemu po štiri ali petkrat in pobere ujete polhe. Tako se jih ujame včasih v sto pasti po tri, štiri, tudi do pet sto.«