Mali gasilski maraton

Pretekli četrtek točno ob 13. uri so v gasilskem domu poklicnih gasilcev v Kranju zatulile sirene iz vseh motoriziranih enot, in kdor ni vedel, za kaj točno gre, je verjetno slutil, da se je kje spet kaj »užgalo« ali da bodo gasilci nekomu priskočili na pomoč. A na srečo ni bilo tako. Sirene so se simbolično oglasile v pozdrav Janezu Ahačiču, ki je sklenil dolgoletno kariero poklicnega gasilca. Neštetokrat pred tem so ga sirene pospremile v negotove, večkrat tvegane situacije, ki so od njega in njegovih kolegov zahtevale skrajno previdnost, levji pogum in kolegialnost, ki je najbolj potrebna prav v takih stresnih razmerah. Kot je sam povedal, je bilo večkrat težko in določene situacije pustijo pečat v še tako trdnem in klenem človeku.

Dolgih devetindvajset let se je spopadal z ognjenimi zublji, reševal življenja in hitel po nevarnih cestah. Delo poklicnega gasilca ni za vsakogar in potrebna je predanost delu, da se preleviš v reševalca, ki mu dan in noč pri delu ne pomenita bistvene razlike. Ko je akcija, gre zares, se dvigne stopnja adrenalina in časa za improvizacijo ostane malo.

Četrtkove sirene pa so mu privabile prijazen nasmeh na obraz, saj je bil dan kot naročen, lep in sončen, kot nalašč za zaključek kariere poklicnega gasilca, ki pa jo je Janez zaključil na poseben način. Janez je tudi član rekreativne ekipe Gorenjskega glasa in z veseljem prihaja na redne treninge ob torkih in petkih, vse več pa ima nastopov tudi na tekmovanjih, za katere vsi verjamemo, da bodo v prihodnje še pogostejši. Marjan, Jana, Renata, Matjaž in še dva Janeza, ki zastopamo barve Gorenjskega glasa, smo skupaj z njim pretekli pot polovičnega maratona od Doma kranjskih gasilcev do Podljubelja, kjer je zase in za svojo družino dom zgradil naš gasilec Janez. Simbolično je ob zvokih tuljenja siren slekel gasilsko uniformo, oblekel dres Gorenjskega glasa, pomahal svojim dolgoletnim sodelavcem in družno smo stekli najprej proti Naklemu nadalje do Strahinja, Žiganje vasi, Križev, Tržiča do našega cilja v Podljubelju. Prijetno tople jesenske temperature so nam razgrele telo, ko smo korak za korakom premagovali kilometre skozi idilične vasi, kjer smo se spotoma lahko okrepčali z jesenskim sadjem, pili vodo iz vaškega vodnjaka in vmes stresli kakšno šalo. Na poljih so brneli traktorji in marsikdo bi se nam verjetno z veseljem pridružil, nekateri pogledi pa so dali občutek, kot da bi nam hoteli povedati: »Ali nimate nič bolj koristnega početi?« Pa je to bilo koristno.

Zadnji kilometri vzpona proti Podljubelju pa so bili malce bolj naporni, a spodbujat so nas prišli domačini, ki so pričakali našega junaka, domačina Janeza, in še zadnji meter smo pretekli pred gostilno Ankele, kjer so nas prijetno presenetili z manjšim sprejemom. Najprej stisk roke in kmalu je po grlu steklo zasluženo pivo; ob hrani in pijači smo prijetno zaključili simbolični tek po novem z imenom Mali gasilski maraton.

Lepo se je tako posloviti do delovne kariere, brez megalomanskih zabav, ki včasih nimajo nič skupnega s prijetnim druženjem.

Konec pomeni nov začetek in Janez je na izvrsten način začel oziroma nadaljeval svojo pot. Da bi ti zdravje še naprej tako dobro služilo in bomo skupaj kdaj še kakšno tako tekaško »udarili«. Glasovi tekači bomo s teboj.