Kulaki so ga zgradili, kulaki so ga požgali

Grad Brdo pri Lukovici

Grad Brdo pri Lukovici, ki so ga leta 1552 zgradili Lambergi in je bil pred drugo svetovno vojno v lasti potomcev pisatelja Janka Kersnika, so borci Kamniškega odreda v noči s 13. na 14. maja 1943 zažgali. Češ kulaki so ga zgradili, kulaki ga bodo požgali. Povojna revolucionarna oblast ni dovolila na objektu niti najnujnejših gradbenih del. Zob časa je nekdanjo mogočno graščino spremenil v razvalino. Zdaj ima grad status kulturnega spomenika in čaka na obnovo.

 

Obzidje gradu je že restavrirano, letos pa je ministrstvo za kulturo sedanjemu lastniku Francu Kersniku odobrilo nadaljnjih dvanajst milijonov tolarjev in prav toliko naj bi jih primaknila še občina Lukovica. Z denarjem bodo utrdili notranje zidove, očistili in restavrirali stopnišče v zahodnem krilu ter ga prekrili s streho.

Skrivnostni obiski

Tristo devetdeset let so grajski zidovi, obokana stopnišča, grajske sobane in grajska ječa kljubovali času. Verjetno bi še prihodnjih štiristo let, če ne bi bilo v Evropi druge svetovne vojne, ki je Slovenijo pahnila v vrtinec tuje okupacije in domače revolucije.

Takoj po okupaciji je nemška oblast Antona Kersnika, takratnega lastnika gradu in posestva, župana Lukovice ter državnega poslanca, zaprla in razlastila. Šestega julija 1941 se je morala družina izseliti v Srbijo. Pred prisilno izselitvijo je Kersnikovim uspelo nekaj pohištva in drugih dragocenosti preseliti v Šentvid pri Ljubljani ter jih rešiti pred uničenjem.

Ko se je nemška oblast rešila lastnika in njegove družine, je njihove prostore v gradu zapečatila. Še vedno pa sta v njem vsak v svojem stanovanju in s svojo družino živela sodnik ter sodni sluga, se pravi, ječar. In grajski uslužbenci, ki jim je bilo dovoljeno uporabljati kuhinjo, spalnico, shrambo in stranišče.

Ključi zapečatenih grajskih vrat so bili v rokah nekega Pečeta, verjetno Kočevarja. Pred nemško okupacijo je bil Peče v Lukovici žandar, z njihovim prihodom pa je napredoval v občinskega komisarja. Še isti večer, ko so morali Kersnikovi vsak s svojo culo v izgnanstvo, je prišel Peče v spremstvu neznanih gospodičen na svoj prvi grajski obhod oziroma pohod. Od takrat je prihajal večer za večerom. Vedno v spremstvu gospodičen. Prišli so v mraku, odšli pa v temi, ponoči. Prebivalcem gradu ni uspelo takoj dognati, kaj je skrivnostna trojka v zaprtih prostorih počenjala oziroma, kaj so imeli za bregom. Kmalu se je izkazalo, da prihajajo praznih rok, odhajajo pa natovorjeni z dragocenostmi. Da torej ropajo grad.

Kmalu je dobil grad novega oskrbnika. Pisal se je Simon Štertinik, doma je bil nekje iz avstrijske Koroške in je govoril slovensko. Hitlerja je imel zelo v čislih. Prišel je sam, za njim pa so prišle še žena in hčerki. Do prebivalcev gradu sicer ni bil grob, prijazen pa tudi ne. Dokler je bil brez družine, je bilo njegovo grajsko življenje precej razposajeno, saj je v goste rad vabil različne dame. Tudi, ko je prišla žena s hčerkama, je bilo v gradu veselo. Vendar, na drugačen način, saj gospa Štertinik, ki je bila od moža devet let starejša, ni z lahkim srcem prenašala njegovega živahnega odnosa do drugih žensk. Kakor koli že, Štertiniku je razkošna grajska oprema še bolj dišala kot prejšnjemu oskrbniku in je grad še bolj vneto ropal. Česar ni mogel odnesti, je odpeljal. Nekam v Kresnice, kamor se je z družino tudi preselil, ko je nastopil službo grajskega oskrbnika Peter Widschwenter.

Poleti leta 1942, ko je bil oskrbnik še poskočni Korošec, se je v gradu nastanilo približno dvesto vojakov Nemške vojske. Kar je bilo približno enako, kot če bi slona nastanili v trgovini s kristalom. Vsekakor je bilo v tem času uničenega veliko grajskega inventarja. Vojska in oskrbnik Štertinik so z gradu odšli decembra 1942.

V istem času je službo grajskega oskrbnika nastopil Peter Widschwenter. Doma je bil s Tirolske, na Brdo pa je prišel s fronte, kjer je bil ranjen. Njegova žena Erika je bila po rodu Nemka, doma iz Nürnberga, kjer je imel njen oče manjšo tovarno. Februarja leta 1943 se je mladima zakoncema na gradu Brdo pri Lukovici rodila hči Solweik. Do prebivalcev gradu sta bila novi oskrbnik in njegova žena vljudna.

Za razliko od prejšnjih dveh oskrbnikov, ki sta grad le ropala, sta zakonca Widschwenter prostore, v katerih sta živela, opremila z lastnim pohištvom. Oskrbnik je za posestvo medna dobro skrbel, prosti čas pa je rad preživljal na lovu. Ko je pohajkoval po gozdu in »jagal«, ga niso partizani nikdar in z ničemer ovirali. Mlada gospa Widschwenter pa je bila v stalnem stiku s sorodniki in prijatelji v Nürnbergu; če ni bila ona pri njih na obisku, so bili pa oni pri njej. Partizani so grad zažgali 18. maja 1943. iz Kamniškega bataljona. Stali so v temi. Komandant je nekoliko jecljal. Bilo jih je približno dvajset. Istočasno so požgali tudi šolo, štalo.

Konec idile

Maja je bilo grajske idile zakoncev Widschwenter konec. Slovenski revolucionarji so sklenili obračunati z zgodovino in začeti leta šteti na novo. S tem namenom so požigali gradove, cerkve, društvene domove in drugo, kar je spominjalo na (buržoazno) preteklost in krščansko tradicijo. Grad Kulovec so že požgali. Osemnajstega maja je bil na vrsti grad Brdo pri Lukovici.

Prišli so, ko je bil že gost mrak. Verjetno zato, da jih domačini, ki so živeli v gradu, ne bi prepoznali. Z velikim truščem so odstranili oviro na grajskih vratih in vdrli na grajsko dvorišče. Bilo jih je približno dvajset. Slišati je bilo, da so iz Kamniškega odreda. Komandant je nekoliko jecljal.

Stanovalcem so naročili, naj poberejo osebne stvari in zapustijo grad, ker ga bodo zažgali. Namero so obrazložili: »Kulaki so ga zgradili, kulaki ga bodo zažgali.«

Eni so v grajske sobane in na podstrešje nosili butare, eni so iskali oskrbnika in njegovo družino. Ker se je oskrbnik z ženo in hčerko skril na podstrešje, ga niso našli, so pa v eni od postelj presenetili Erikino nemško prijateljico, ki je bila prav takrat na obisku. Nekdo jo je stresel z žimnice na tla in jo ne preveč nežno vprašal: »Kaj pa vi tukaj delate?« Gospodična je na smrt prestrašena po nemško zacvilila: »Kaj je rekel bandit?« »To so partizani«, jo je podučil eden od grajskih uslužbencev. Partizan, pa: »Izgini. Da te v Sloveniji nikdar več ne vidim.« In je od takrat v Slovenijo menda res ni bilo nikdar več.

Ko so borci Kamniškega odreda razporedili butare po grajskih prostorih, so jih polili s petrolejem in zažgali. Grajskim uslužbencem so zabičali, naj poiščejo oskrbnika in ga obvestijo, da odhajajo. Zdaj je iz skrivališča prilezla tudi družinica Widschwenter.

Domala v trenutku je bil grad, v katerem je živel in ustvarjal Janko Kersnik, v plamenih. Gorel je kot bakla. Proti poldnevu naslednjega dne so na prizorišče požigalne akcije prišli nemški žandarji in gasilci iz vseh okoliških krajev. Ti so grad za silo pogasili in se odpeljali. Grad je gorel še prihodnjih štirinajst dni. Devetnajstega maja 1943 je v gradu ugasnilo tudi življenje, saj ni od takrat v njem več nihče prebival.

Opremo, ki je v gradu še ostala in jo je bilo mogoče rešiti, so spravili v dvorano Društvenega doma. Ampak, tudi tega so partizani požgali. Takrat kot župnišče. Sicer pa, razen požigalnih akcij niso partizani na območju Lukovice izvedli nobene druge.

Družina Antona Kersnika se je leta 1945 vrnila z izgnanstva. Prišli so na pogorišče. Posestvo, ki so jim ga Nemci zaplenili, je revolucionarna povojna oblast Kersnikovim najprej vrnila, potem pa spet vzela. Gradu, ki je bil tudi njihov dom, pa jim niso dovolili nikdar obnoviti.

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Kronika / sreda, 10. maj 2017 / 17:03

Ropar pristal v priporu

Kranj – Kranjski kriminalisti so pred dnevi prijeli Kranjčana, ki ga sumijo, da je letos izvedel kar šest ropov in roparskih tatvin na javnih krajih. Po zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom so ga...

Objavljeno na isti dan


Gorenjska / ponedeljek, 2. oktober 2006 / 06:00

Kako pripravimo vrt za zimo

Izteka se lepa, sončna in tudi topla jesen. Malokdo je pričakoval, da bo poletje tako podaljšalo tople dni v september in tudi oktober je prinesel še veliko sončnih dni, zato so vrtičkar...

Gorenjska / ponedeljek, 2. oktober 2006 / 06:00

Živijo v hudi revščini, a so zadovoljni

Študentki Katarina Hrastnik iz Ljubnega in Polona Novak iz Begunj sta del letošnjih poletnih počitnic preživeli na taboru v Indiji.

Gorenjska / ponedeljek, 2. oktober 2006 / 06:00

Daj me na seznam, tudi jaz bi rad šel v šolo

Dobrih šest let v Sloveniji deluje društvo Humanitas, ki si je izbralo zanimiv način pomoči šolajočim v revnih afriških skupnostih.

Gorenjska / ponedeljek, 2. oktober 2006 / 06:00

Nujen je posvet s strokovnjakom

Poseg v staro podeželsko hišo

Gorenjska / ponedeljek, 2. oktober 2006 / 06:00

Kulaki so ga zgradili, kulaki so ga požgali

Grad Brdo pri Lukovici