Živijo v hudi revščini, a so zadovoljni

Študentki Katarina Hrastnik iz Ljubnega in Polona Novak iz Begunj sta del letošnjih poletnih počitnic preživeli na taboru v Indiji.

Videli sta hudo revščino, a hkrati spoznali, da so ljudje kljub temu bolj zadovoljni in sproščeni kot pri nas, kjer imamo vsega dovolj.

Skupina Pota, ki deluje pod okriljem jezuitskega Mladinskega informacijskega centra v Ljubljani, vsako leto pripravi več mednarodnih taborov. Udeležujejo se jih študentje in zaposleni, ki so pripravljeni nekaj tednov počitnic ali dopusta preživeti z ljudmi na drugem koncu sveta in jim prinesti nekaj svojega znanja, pomoči in veselja. Letos so pripravili tabore v Albaniji, Bosni, na Madagaskarju, Jamajki, v Indiji in Ukrajini. Na taboru v Indiji, natančneje na severovzhodu v zvezni državi Maghalaya, je bilo osem študentk, med njimi tudi Gorenjki – študentka pedagoške fakultete Katarina Hrastnik iz Ljubnega in študentka teologije Polona Novak iz Begunj. Vodila jih je Marija Leskovec, po poklicu socialna pedagoginja in magistra sociologije, ki že vrsto let vodi skupine mladih prostovoljcev na tabore v države tretjega sveta, predvsem v Indijo.

Skupina je po desetdnevnem ogledovanju znamenitosti Tajske poletni tabor v Indiji začela v Kalkuti. »Čeprav so nam o Kalkuti veliko pripovedovali že doma, smo bile po prihodu v mesto šokirane. Mesto je preveč naseljeno, življenje zaznamuje huda revščina. Ljudje živijo tudi na pločnikih pod polivinilasto streho, brskajo za hrano po odpadkih, se umivajo z odplakami. Marsikje jedo iz iste posode kot mačke in psi. Higienske razmere so nevzdržne, stranišč nimajo, veliko je kužnih bolezni, tudi malarije. Otroci vseskozi stegujejo roke in prosijo mimoidoče za hrano ali kak priboljšek,« sta ob prihodu domov še močno pod vtisom indijskih razmer pripovedovali Katarina in Polona in poudarili, da Kalkute ne imenujejo zaman »smetišče Indije«. »V mestu je tako, kot bi padla bomba. Košev za smeti ne poznajo, odpadki se kopičijo po ulicah, komunalne službe, ki bi jih odvažala, ni ...«

Prostovoljci z vsega sveta poskušajo pomagati zlasti najbolj ogroženim ljudem, slovenske študentke so v spremstvu tamkajšnjih redovnic obiskale centre za posvojitev otrok ter za negibne in umirajoče, med njimi so videle tudi ljudi, ki so jih obgrizle podgane. Že drugi dan bivanja v Kalkuti so se zastrupile s hrano, dobile so visoko temperaturo in povsem prišle »k sebi« šele v Shillongu, glavnem mestu zvezne države Maghalaya, kjer so nadaljevale poletni tabor z delom v podeželskih šolskih centrih. »Državno šolstvo je v slabem stanju, katoliška cerkev mu pomaga, ustanavlja šole za otroke iz najbolj revnih družin in gradi dijaške domove. Revščino je čutiti tudi v šolskih centrih, šole so slabo opremljene, v šolski prehrani prevladuje riž, šolarji nosijo uniforme, torb nimajo …,« pripovedujeta Katarina in Polona.

Slovenske prostovoljke so spoznale tudi življenje na vaseh, kjer so obiskale več družin in se skupaj z otroki igrale, se učile, molile, jim pokazale, kako se z robcem obriše nos … Družine so številne, tudi z desetimi in več otroki, vsi živijo skupaj v enem prostoru z ognjiščem. Higiena je slaba, vodo pijejo tudi iz potokov, kjer plavajo trupla poginulih živali, ob pomanjkanju zdravil in težki dostopnosti bolnišnic se posledice kažejo v številnih kužnih boleznih in visoki umrljivosti. Številne družine si ne morejo privoščiti šolanja vseh otrok, marsikatere ne zmorejo šolati niti enega otroka. »Čeprav nimajo nič ali skoraj nič, so pripravljeni dati še tisto malo, kar imajo. In kljub hudi revščini so bolj sproščeni in zadovoljni, kot smo pri nas, kjer imamo vsega dovolj,« je najpomembnejša Katarinina in Polonina izkušnja z dolge poti v Indiji. In kako bi tej deželi in tem ljudem lahko pomagali? Katarina je prepričana, da bi se razmere veliko izboljšale, če bi jim zagotovili boljšo higieno, hrano in izobraževanje.