Daj me na seznam, tudi jaz bi rad šel v šolo

Besedilo: Boštjan Bogataj
Kategorija: Gorenjska / ponedeljek, 2. oktober 2006 / 05:00

Dobrih šest let v Sloveniji deluje društvo Humanitas, ki si je izbralo zanimiv način pomoči šolajočim v revnih afriških skupnostih.

Z botrstvom oziroma sponzoriranjem šolanja otrokom omogočajo dostojno življenje in nižajo prepad med Evropo in Afriko. "To je tudi krik po tem, da na obalah Evrope čez dvajset let ne bodo umirale množice kruha željnih Afričanov," pravi Samo Košnik, eden od članov društva, ki je predstavil delovanje in pomen Humanitasa.

Ideja o botrstvu ali posvojitvi otrok na daljavo danes ni več nova. Kljub temu pa nas zanima, kako ste prišli na to nenavadno idejo?

»Idejo je v slovenski prostor prinesla predsednica društva Eva Marn in kolikor mi je znano, je bil Humanitas prva necerkvena organizacija pri nas, ki se je ukvarjala z botrstvom. Časi brezskrbnega pohajkovanja po svetu in opazovanja tuje revščine ali celo tolaženja lastne razvajenosti v stilu, saj jim je pravzaprav še bolj luštno kot nam, so nepreklicno minili. Ko vsaj približno razgledan človek pride v Afriko, ga kar zagrabi, da je treba nekaj narediti. In mi to izvajamo z botrstvom. Termin posvojitev mi je osebno zelo tuj, saj vsebuje svojino, lastnino, ki jo zahod v vsej svoji manični grabežljivosti spravlja na kup. Tako gre to: imam hišo, avto, psa in otroka v Afriki. Mislim, da gre za nekaj drugega, bolj preprostega od posvojitve. Jasno je, da so revni zato revni, da smo bogati lahko bogati. In bolj ko želimo biti mi bogati, bolj morajo oni biti revni. Skleniti, da pomagaš otroku v Afriki, je upor proti krivicam, ki smo jih Evropejci zadnjih 500 let delali ostalim 80 odstotkom prebivalcev planeta in hkrati uteha, da si vsaj nekomu omogočil, da bo namesto v berača ali brezpravnega nepismenega in do konca izkoriščanega priložnostnega delavca zrasel v pokončno osebo z vsaj osnovno izobrazbo. In da bodo zato možnosti za nove grozljive slike, ki nam jih od tam prinašajo dnevne vesti, za pol milijoninke manjše. In če naj ne bo posvojitev, naj bo … Recimo sponzorstvo ali tako, kot rečemo mi – botrstvo. Otroci pa tudi niso posvojenci pač pa sponzoriranci.«

Kako dolgo se ukvarjate s sponzorstvom oziroma botrstvom? S čim se še ukvarja društvo Humanitas?

»Botrstvo je bila prva in osnovna dejavnost društva, začeli smo pred šestimi leti, ker pa je bilo društvo odprto, smo začeli tudi z drugimi dejavnostmi, s katerimi smo prerasli okvire prostočasnega delovanja. Najbolj znana vzporedna projekta sta Hiša svetov, ki deluje interkulturno in hkrati pomaga gostom v Sloveniji. S tem izrazom imenujem iskalce sreče iz daljnih krajev, saj jim ne maram besede tujec, hkrati pa ne mislim turistov in poslovnežev. Druga je trgovina Tri muhe, ki se ukvarja s pravično trgovino z državami, do katerih se korporativni kapitalizem zahodnega, podivjanega tipa obnaša skrajno poniževalno. Delujemo brez posrednikov, ki bi bogateli na račun poceni (tudi otroške) delovne sile … Društvo se ukvarja s človeku prijaznimi dejavnostmi, pri čemer se nam zdijo vsi ljudje enaki.«

Koliko otrok in botrov ste imeli na začetku in kako so se številke gibale do danes?

»Začetek je bil seveda s prvim, za katerega je Eva naredila dosje, kot pravimo osnovnim podatkom s sliko otroka, številka pa je kasneje le počasi rasla. Ob objavi nekaj minutnega prispevka o botrstvu na televiziji pa se je število botrov podvojilo v nekaj tednih. Trenutno vodimo okrog 200 botrstev, kar je, verjemite mi, velik organizacijski izziv.«

Koliko denarja zberete na ta način in kako ga delite?

»Uf, to pa je računanje … Mesečno realno zberemo približno 800.000 tolarjev. Od tega namenjamo del za konkretne potrebe otrok za šolo, kot so šolnine, uniformice, obuvala, zvezke, osnovne knjige, torbe, pisala in knjige za učitelje, ter zdravje, saj v deželah, kjer delujemo niti najmanjša zdravstvena usluga ni brezplačna, del pa namenjamo tudi za razvoj skupnosti v smislu izobraževanja ali napredka, kot je ustanovitev knjižnice, učbeniškega sklada, nakup opreme za otroke, ki gredo v mestne šole in podobno. Plačo dobiva tudi lokalni predstavnik. Kakih 15 odstotkov denarja društvo porabi za kritje raznih stroškov. Ker pa tega denarja za vse stroške ne bi bilo zadosti, nam občasno pomaga tudi denar raznih donatorjev, Mestne občine Ljubljana in podobno. Vse letalske vozovnice, bivanje v Afriki in še mnoge druge stroške krijemo sami, strokovni sodelavki, brez katerih ne gre, pa delata skoraj brezplačno.«

V katerih državah vaše društvo izvaja botrstvo ali posvojitev na daljavo?

»V Burkini Faso, Keniji in Gani. V Gani imamo dve skupnosti, ob morju v Bussui, par uric vožnje od letališča v Accri, drugo pa v Larabangi na severu.«

Kdo in kako izbere otroka?

»Najprej naj opišem osnovni princip. Otroke izberemo v okviru neke lokalne skupnosti. Lahko v vasi, kot je na primer Larabanga ali Bussua v Ghani ali šolski okoliš, kot je v primeru Kenije ali Burkine. Otroke pomaga izbrati lokalni predstavnik, ki mora imeti stalen stik s sponzoriranimi otroki in poznati probleme skupnosti kot celote. Le tako lahko zagotovimo, da gre denar v prave roke. Ker je osnovni namen pomoč pri izobraževanju, je pogoj, da otrok hodi ali bo hodil v šolo. Drugih kriterijev nimamo.«

Koliko kontaktov imate s svojimi varovanci, jih obiskujete, spoznate?

»Osebnih kontaktov je na žalost malo. Kolikor vem, smo svoje pobotrence obiskali le člani društva. Moj obisk v Maliju je bil zame impresiven in skoraj povsem v nasprotju s pričakovanji. Zadnji večer sem šel celo k učitelju na govorilne ure … To je bil čisto zaresen sestanek. Sicer pa si dopisujemo, razvijajo se prava dopisna prijateljstva med otroki botrov in pobotrenci, izmenjave darilc, kjer vlogo poštarjev opravijo popotniki ali člani društva.«

Kako vaši sponzoriranci sprejemajo humanitarno pomoč?

»Najprej bi se obregnil ob izraz humanitarna pomoč. Ta naj bi bila omejena na krizna območja in intervencije v smislu kurative, naša dejavnost pa spada pod področje razvojne pomoči, ki ima globalni preventivni namen. O odnosu otrok je težko govoriti, saj je vsak človek svoja osebnost in ima svoj odnos. A kot ilustracijo naj povem, da mi ob mojih obiskih v Larabangi otroci nudijo pretresljivo spoštovanje in pozornost. Ves čas se pojavljajo otroci, ki šepetajo »write my name!«, kar pomeni, napiši dosje, daj me na seznam, tudi jaz bi bil rad zraven, tudi jaz bi rad hodil v šolo! To je v pogojih, kjer je v šoli prostora le za tretjino vaških otrok in je tudi število botrov omejeno, zares hudo. Naj poudarim, da to ni beračenje. To je krik po izobrazbi, po možnosti za boljše življenje v prihodnosti. To je tudi krik po tem, da na obalah Evrope čez dvajset let ne bodo umirale množice kruha željnih Afričanov.«

Pri nas je pred leti izbruhnila afera Rdeči križ, zato veliko Slovencev še vedno ne zaupa humanitarnim društvom. Kako pri vas poteka predaja denarja, kdo nadzoruje dejansko porabo, da ga dobijo v roke pravi ljudje?

»Kot sem rekel že prej, je to je stvar lokalnega predstavnika, s katerimi skupaj kujemo načrte za prihodnost, se usklajujemo … Verjemite, da ni preprosto. Tudi tukaj prihaja do problemov, saj je tudi prostovoljski posel le posel in povsod, kjer je denar, se nanj poskušajo prilepiti pijavke, banditi. Neka sarkastična oddaja na televiziji je postregla s trditvijo V revščini je denar. Ne le zgodba z Rdečim križem, spomnimo se dolga leta trajajočega škandala z operacijskimi mizami. Gnus! Ne pozabimo, da je, na primer, Indija odklonila humanitarno pomoč po katastrofi s cunamijem, pa je bilo pri njih škode več, kot na Šrilanki. So že vedeli, zakaj. Večji, ko je sistem, več je možnosti za lumparije. V splošnem ocenjujem, da so rezultati malih društev fantastični. Osebno poznam cel kup otrok, ki bi v življenju postali lahko kvečjemu polpismeni mizerno plačani pomožni delavci ali berači, tako pa hodijo ali bodo hodili v srednje šole, že sedaj živijo človeka vredno življenje, imajo dopisne prijatelje v Evropi … Ne, nikoli ne dajemo denarja v roke. Trenutni izjemi sta dva fanta, siroti, ki v tujem kraju hodita v srednjo šolo in sta po našem mnenju že dovolj odgovorna in samostojna.«

Ali boter lahko sam izbere otroka, ki mu bo pomagal? Za kolikšne vsote gre? Ali se plačuje mesečno rento, enkratni znesek, enkrat letno …?

»Vsako društvo ima določeno vsoto, ki naj bi bila mesečno določena. Razlog je preprost, to je zaradi lažjega načrtovanja prihodnosti in nasploh lažjega dela. Način plačevanja določi boter, največ pa se nas je odločilo za trajnik. Povezava otroka in botra je občutljiva zadeva. Upoštevamo želje (jezik, spol, tudi starost), nikakor pa ne dajemo 'prostih otrok' na 'ogled', kot na kakšni tržnici, da bi si jih ljudje 'izbrali' kot lastnino.«

Kaj mislite o podobnih akcijah, ki jih v Sloveniji izvajajo drugi? Ali morda z njimi sodelujete?

»O vseh vse najboljše, saj so večinoma zraven pravi ljudje. Kljub moji anti cerkveni ideologiji posebej pozdravljam delo Karitasa, ki mu je Stane vdahnil toliko duše in iskrenosti, da bi si zaslužil vsaj kako slovensko Nobelovo nagrado.«

Kakšni očitki največkrat letijo na društvo in kaj Vas ob tem najbolj prizadene?

»Najbolj me nervirajo laični politologi, sociologi in ostala kvazi intelektualistična scena, ki nima pojma o svetovnih procesih in modruje s standardnimi obrazci, kot je, da humanitarci naredijo več škode kot koristi ali pa 'naučiti jih je treba loviti ribe' in podobnimi klišeji, ki jih je dokaj lahko izgovoriti, dokler nisi pogledal situaciji v oči in prebral nekaj knjig. Srečujemo tudi take, ki pravijo 'kaj bodo v Afriki pomagali, ko pa je pri nas dosti problemov'. Moj odgovor slednjim je: 'Ja, se strinjam, a vi ste se pa odločili pri nas pomagati. No, lepo … Veste, nam pa se zdi, da so vsi ljudje enako naši.' Naj tukaj poudarim, da imamo v našem društvu tudi t. i. slovensko botrstvo, kjer skrbimo za naše otroke v težavah.«

Ali je vaše društvo drugačno od drugih doma in v svetu? Čutite razliko?

»Vsako društvo ima svoje cilje in ni posebnih lastnosti, po katerih bi se mi ločili od vseh drugih. Velika večina društev na svetu dela dobro, vključno z Izbruhovim kulturnim bazenom v Kranju ali Društvom za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi. Ker pa smo že prej ugotovili, da je v revščini denar, Zahod pa vse bolj izgublja stik z realnostjo, se dogajajo tudi tako perverzne stvari, kot so na primer ameriški Peace corps in podobne organizacije, ki v preverjenem stilu misijonarjev pridigajo kapitalizem in vsiljujejo svoj način razmišljanja. Poslužujejo se enakih fint: privilegiji za prve lojalne ljudi v vasi, spreminjanje družbene strukture … Takšne kraje prepoznaš po koših za smeti in tem, da te razen sveže proizvedenih 'turističnih delavcev' komaj kdo pozdravi, kaj šele povabi na dom. Hočejo jih narediti take, kot smo mi. Fuj! In ti prostovoljci, največkrat novopečeni diplomanti ameriških univerz, na misijah igrajo lažno skromnost, medtem ko jim doma raste rating za dobro plačano službo.«

Kakšne so vase izkušnje s humanitarnimi društvi? Kaj bi odgovorili na očitke ljudi, dahumanitarnim društvomne zaupajo?

»Prav imajo. Tudi jaz jim nisem zaupal in še danes jim ne v popolnosti. Zato sem začel v društvu delati sam, imam pregled nad financami in vem, kaj se z donatorskim denarjem počne. Tudi drugim svetujem enako. Ustanovijo naj svoja društva, sedejo na letalo in odpeljejo na krizna področja. Le pogum! Ali pa naj se za začetek včlanijo v enega obstoječih društev, postanejo botri in bodo tako dobili vpogled in s tem osnovo za svojo kritičnost ali pa se je bodo znebili. Povsem razumljivo je, da se poraja se cel kup dilem, dvomov in vprašanj … Odgovor pa ne plava v vetru, kot poje hipijevska himna. Odgovor držimo ves čas v svojih rokah. Če bi želeli o nas izvedeti še kaj več, nas lahko pokličete na sedež v Ljubljani ali mene osebno ali si ogledate spletno stran http://www.humanitas.si/. «