Nujen je posvet s strokovnjakom

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Gorenjska / ponedeljek, 2. oktober 2006 / 05:00

Poseg v staro podeželsko hišo

Prvo pravilo prenove mogočne stare hiše je, čim manj zavreči oziroma vse, kar je vredno, ohraniti, svetuje dr. Živa Deu, docentka na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. V tem smislu je pametno ohraniti tudi leseno stropno konstrukcijo, saj je les zdrav material, ki živi in diha z nami.

Lahko govorimo o značilni gorenjski podeželski arhitekturi?

»Lahko. Ker je bila arhitektura prilagojena prostoru, ima vsaka slovenska pokrajina svoje značilnosti. V preteklosti so na slovenskem podeželju živeli predvsem kmetje, polkmetje, trgovci in gostilničarji. Ti so v prostoru oblikovali neko značilno arhitekturo, prilagojeno svojemu življenjskemu slogu, delu in tudi samemu prostoru; se pravi reliefu, kulturnemu in socialnemu prostoru. Dolina reke Kolpe, denimo, je drugačna od porečja Savinje, Bovec je drugačen kot Tržič, ne samo zaradi naravnih danosti, pač pa tudi zaradi arhitekture.«

Kdaj se je podeželska arhitektura razvila in kdo je načrtoval stare kmečke hiše?

»Stare kmečke hiše so plod več dejavnikov; izkušenj, vedenj in znanj, ki so se prenašale z roda v rod, hkrati pa tudi nekih usmeritev urejanja prostora. Že Marija Terezija je, ko je v tem prostoru vladala, oblikovala predpise, kako mora kmečka hiša na zunaj zgledati na Gorenjskem, kako na Dolenjskem in v drugih slovenskih pokrajinah. Že ona je v bistvu uvedla neko regionalizacijo, ki se je potem prilagodila kulturnim vplivom in takratnim likovnim merilom. Najmočneje se je uveljavil barok, ki je bil po mojem mnenju človeku na podeželju zelo blizu. Takrat je bil slovenski kmet že dovolj močan, dovolj trden, da je lahko te likovne vplive sprejemal.«

Kaj je torej značilno za staro gorenjsko podeželsko arhitekturo?

»Ko se je zvezna arhitektura, če govoriva o avstro-ogrski monarhiji, oblikovala v stanje, ki ga zdaj poznamo, je bila Gorenjska gospodarsko zelo močna. Tudi kmetje so imeli močno finančno podporo. Zato je osnovna značilnost stare gorenjske arhitekture izredna mogočnost samih stavb, ki so velike in prostorne. Za gorenjsko arhitekturo je značilno razmerje med fasado in streho, še zlasti pa baročni likovni dodatki, ki so jih razvile kamnoseške, slikarske in rezbarske delavnice. Teh dodatkov, ki dajo gorenjski hiši tisto pravo zunanjo podobo, druge slovenske pokrajine nimajo.«

Kako stara arhitektura, ki je del gorenjske in slovenske identitete, živi v sodobnem času?

»Ker imajo te hiše dovolj volumna, dovolj prostora, so številne med njimi prav na Gorenjskem že res kakovostno obnovljene. Ljudje so lahko v tem prostoru, v tem stavbnem ovoju kakovostno oblikovali vse prostore, ki jih sodobno življenje zahteva. Moram reči, da Gorenjska izredno kakovostno ohranja to svojo identiteto.«

Kako se loti prenove stare, identitetno razpoznavne hiše? Kje začeti?

»Trdim, da mora biti prenova vedno celovita. To pomeni, da se moramo stvari lotiti temeljito in priti v nekem času z vsemi postopki do konca. Šele takrat lahko rečemo, da je prenova kakovostna. Miselnost, stara hiša je pač stara hiša, v katero vlagaš v nedogled, izhaja prav iz nepravilnega postopka prenove. Začne se s podrobnim ogledom stavbe. Spremembe v notranjosti pa sledijo spremembam v kulturi bivanja. Močno poškodovano stavbo je treba najprej temeljito pregledati. Vsakomur, ki se prenove loti, svetujem, da se na začetku posvetuje s strokovnjakom, tudi če potem zaviha rokava in v lastni režiji vodi in pelje prenovo do konca. Samo strokovnjak lahko pravilno svetuje, ali je stavba poškodovana in jo je potrebno dodatno zavarovati, statično utrditi, ali je potrebno zaradi vlage speljati vertikalno in horizontalno drenažo. Šele, ko je stavba statično zavarovana in ko je sanirana vlaga, lahko začnemo s spremembami v notranjosti. Sicer pa je tako, da so naši predniki stavbe vedno gradili premišljeno in to premišljenost je vredno posnemati; vse, kar je v stavbo vgrajeno, ima svoj vzrok. Stavbo so v prostor postavili tako, da je voda iz zemljišča, na katerem je stala, odtekala. In moram reči, da prav na Gorenjskem stare hiše niti niso pretirano vlažne.«

Recimo, da je stavba kljub premišljeni gradnji vlažna. Kako v tem primeru ravnati?

»V tem primeru najprej odstranimo vir vlage. Pomeni, da okrog hiše naredimo drenažo in vlago po ceveh speljemo stran od hiše. Ko so zidovi odprti, z vlago poškodovani omet odstranimo, čez poletje pustimo, da se zidovi dobro posušijo, nakar bo strokovnjak povedal, ali je v stenah toliko vlage, da je potrebna dodatna vertikalna in horizontalna izolacija. Slednja pomeni, da na višini, kjer se stavba stika s temelji, vbrizgamo gmoto, ki preprečuje širjenje vlage v zidove. Če to izvedemo, bo hiša stoodstotno suha še prihodnjih sto let.«

Je potrebno stavbo, kljub temu da je zunanji kamniti zid debel petdeset ali šestdeset centimetrov, toplotno izolirati?

»Ker so stare hiše načeloma zidane iz masivnega materiala, dodatna toplotna izolacija pravzaprav ni potrebna. Že v sami tlorisni zasnovi so te hiše v prostor dobro orientirani, kar pomeni, da so bivalni prostori v stavbno lupino umeščeni v vremensko najugodnejšem območju. Seveda lahko, če želimo privarčevati pri ogrevanju in notranjost dodatno zavarovati pred poletno vročino, stavbo tudi izoliramo. Vendar, v tem primeru priporočam izolacijo na zunanji strani.«

Kako ravnati v primeru, če želimo obdržati zunanji likovni videz, recimo, 19. stoletja?

»Kadar je stavba dodatno okrašena, bodisi z okrasjem v ometu bodisi s poslikavami ali so poudarjeni kamniti okenski in vratni okviri (pravzaprav je Gorenjska poznana po zelenih, baročno oblikovanih okenskih in vratnih okvirih), je dopustno izolacijo izjemoma položiti na notranjih stenah. Vendar moramo pri ohranitvi zunanjega likovnega videza paziti, da so replike res kakovostne, izdelane po obstoječem vzorcu. Vsekakor je manj težavna obnova fasade brez okrasja, ki so značilne za škofjeloško hribovje in Karavanke.«

Kako ravnati, če želimo zunanji videz spremeniti, posodobiti?

»Če skrbno sledimo replikam, je stavbi vsekakor lažje povrniti nekdanji videz, kot brez likovnega znanja dodati nekaj novega. Tu je storjenih največ napak. Tudi, če zamenjamo samo balkonsko ograjo, priporočam posvet z arhitektom. S tirolsko ograjo, denimo, ki jo lahko na metre kupimo v vsakem večjem trgovskem centru, namreč mogočna stara stavba zgubi svojo vrednost.«

Kaj storiti oziroma kako ravnati z načetim stavbnim pohištvom?

»Stavbno pohištvo, ki je bilo izdelano s preprostimi mizarskimi orodji, za današnja merila ne tesni dovolj. Mimogrede, strokovnjaki ugotavljajo, da niti super tesnjeno sodobno stavbno pohištvo ni idealno. Kakor koli, staro stavbno pohištvo je navadno potrebno sanacije. Če je bilo narejeno s kakovostnega macesnovega lesa, predlagam, da obstoječemu okenskemu okviru dodamo okvir s sodobno dvoslojno zasteklitvijo. Idealno zavarovanje okenske odprtine, pa je še vedno škatla z dvojnimi okenskimi krili, kar pomeni, da je med zunanjim in notranjim okenskim krilom zračni prostor, ki je odličen toplotni izolator. Se pravi, dobra rešitev je, če ostane notranja zasteklitev enoslojna, zunanje okensko krilo pa dvoslojno zasteklimo. Predvsem Nemci nas učijo, da ima starost svojo patino in je tudi stavbno pohištvo v obnovljenih starih hišah treba obnoviti, ne pa izdelovati replike. Žal, tega mizarji pri nas ne počnejo. Niti nimamo strokovnjakov, ki bi se s tem ukvarjali.«

Mizarjev, ki bi se ukvarjali z rezbarjenjem, pravite, pri nas ni. Kako torej postopati s starimi vhodnimi vrati, ki so pravzaprav del naše kulturne dediščine?

»Pri starih kmečkih domačijah je bil vhod vedno poudarjeno oblikovan; bil je prvi stik, ki je obiskovalca seznanil s stavbo in če je bila ta mogočna, lastnik pa premožen in kulturno ozaveščen, je želel imeti rezbarsko okrašena vratna krila. Reči moram, da je bilo na Gorenjskem nekaj res vrhunskih umetnostnih delavnic, ki so rezbarile. Ne le pohištva za sakralno arhitekturo in za mestne hiše, pač pa tudi za premožne podeželske kmete in polkmete. Tako rezbarjena vrata danes nimajo samo uporabne vrednosti, ampak so dejansko del naše kulturne dediščine in so enako vredne kot, na primer, nek zlat oltar. Če so vrata res kakovostno oblikovana in morda celo delo katerega priznanega mojstra, predlagam, da se lastnik poveže z restavratorskim centrom v Sloveniji, kjer imajo mojstre, ki znajo to kakovostno sanirati, ali poišče mizarja, ki ima poleg mizarske tudi rezbarske spretnosti. Vsekakor se tudi na Gorenjskem že najdejo tovrstni mojstri.«

Kaj storiti z lesenim stropom?

»Prvo pravilo prenove, je, čim manj zavreči oziroma, vse, kar je vredno, ohraniti. Praviloma je bila stavbna konstrukcija tehnološko kakovostno in premišljeno izvedena. Če ljudje v stavbo niso posegali ali ni prišlo do zemeljskih premikov, so dovolj potresno varne in v večini primerov dodatno ojačanje zidov ni potrebno. Če stavba ni razpokana, je ni potrebno dodatno vezati in se lahko ohrani tudi lesen strop. Pravzaprav zagovarjam ohranitev lesene stropne konstrukcije, saj je les zdrav material, ki živi in diha z nami. V primeru, da je stavba razpokana, pa strokovnjak pove, kako jo statično sanirati.«

Za stare podeželske stavbe v zgornjesavskem kotu so značilni tako imenovani ganki. Kako jih je mogoče vključiti v sodoben način življenja?

»Ganki so se razvili kot zunanji hodniki nad prvim nadstropjem, ki je bilo vedno zidano. Namenjeni so bili prehodu iz prostora v prostor. Odkar so prostori povezali z notranjimi komunikacijami, se zaradi udobja v mrzli zimski noči po njih kajpada nihče več ne sprehaja v spalni srajci. Tako je postal gank okrasni hodnik in prostor za zajemanje zraka. Se pravi, razvil se je v balkon. Če staro hišo obnovimo, gank kot sestavni del, seveda, ohranimo. Ker je vedno pokrit s širokim napuščem, lahko na njem sušimo tudi določene pridelke. Je pa res, da je postal gank okrasni element, ovešen s številnimi lončnicami in v zvezi s tem imam pripombe. Po mojem mnenju si dajo pridne gorenjske gospodinje z vsem tem cvetjem preveč opravka, kar je vpliv avstrijske Koroške in Tirolske. Nekaj lončnic, ja, ni pa nujno, da postanejo ganki prave cvetlične grede. Pravzaprav se jim čudim, da porabijo ženske toliko energije za tako malo učinka. Ker so ganki sami po sebi dovolj lepi, zadostuje, da so v centralnem delu tri zdrave lončnice.«