Potapljanje za invalide (2)
»Sin je v potapljanju neskončno užival. Želja po ponovitvi izkušnje je še vedno v njem, večkrat me vpraša, kdaj bo lahko znova šel na Bled in se potapljal.«
Potapljanje je osebam s posebnimi potrebami postalo dostopno tudi z razvojem opreme in tehnike. Matjaž Repnik, inštruktor potapljanja za invalide, je z njimi spisal že veliko lepih zgodb. Ne olepšuje in pove, da vse izkušnje vendarle niso samo pozitivne. »Lahko je to tudi zelo zahtevna izkušnja. Težko bi posplošil. Nekateri so zelo pozitivni, pokažejo željo po potapljanju, spet druge pripeljejo starši in nimajo notranje motivacije, tretji so zelo zahtevni ali imajo nerealna pričakovanja ... Je tako, kot je nasploh pri vseh ljudeh,« je opisal.
Z Matjažem Repnikom je potop opravilo že kar nekaj oseb s posebnimi potrebami. Med njimi je tudi Alen Šošter, ki ima Downov sindrom. »Za naju kot starša je bilo to nekaj novega. Uživala sva ob sinu, ki je kar požiral navodila. Mene je bilo malo strah tisti čas, ko je bil pod vodo. Sin je neskončno užival, pod vodo je bil menda zelo spreten. Takoj ko je prišel ven, je dejal, da bi še kdaj ponovil. In takoj je začel pripovedovati, kako super je bilo. Želja po ponovitvi izkušnje je še vedno v njem, večkrat me vpraša, kdaj bo lahko znova šel na Bled in se potapljal. Navdušen je bil tudi nad inštruktorjem in nad lepoto jezera,« je sinovo prvo potapljaško izkušnjo opisala Ivana Šošter.
Matjaža Repnika smo povprašali, kako pomembno je pri osebi, ki se želi potapljati, plavalno znanje. »Predvsem mora imeti interes za potapljanje. Po mojih izkušnjah osebe z invalidnostjo po večini znajo plavati oziroma imajo v vodi vedno spremljevalca. Za druge pa velja, da je za pristop k na primer začetnemu potapljaškemu tečaju znanje plavanja potrebno.«
Alen je dober plavalec in uspešno nastopa na velikih tekmovanjih. Bil je tudi že na olimpijskih igrah za osebe z Downovim sindromom. Plavanje je zanj zelo pomembno, poudari Ivana Šošter. »Tudi za osebe z Downovim sindromom je šport na splošno izredno velikega pomena, saj z rednimi treningi ohranjajo fizično zdravje, ob tem pa do maksimuma razvijajo svoje psihosocialne sposobnosti. Prepričana sem, da Alen nikoli ne bi dosegel takšne stopnje psihosocialnega razvoja, če ne bi bil ob splošnem izobraževanju od devetega leta vključen še v treninge plavanja in če ne bi igral diatonične harmonike. Družba lahko veliko stori predvsem na športnem področju, da bodo ljudje, invalidi te sorte, bolj enakovredni v družbi in tekmovalnem športu.« Kot je še dodala, je za osebe z motnjami v duševnem razvoju nekdaj veljalo, da naj ne bi trenirale športa. »Zato je nastala specialna olimpiada. Danes vemo, da so lahko tudi osebe z Downovim sindromom ob redni vadbi uspešni športniki – v svoji kategoriji. Žal jih še vedno ne priznavajo kot paralimpijske discipline,« je zaključila. (Konec)