Ladislav Črnologar: Tri povesti

Besedilo: Marjan Čufer
sobota, 8. marec 2008 / 06:00

Ladislav Črnologar je že več kot dvajset let opazno prisoten v slovenskem literarnem prostoru. V zadnjem času je prejel tudi nekaj uglednih nagrad in priznanj za svoje literarno delo. Črnologar se nikoli ni spogledoval z najsodobnejšimi, modernimi stili. Ni poskušal s kakim posebnim načinom pisanja pritegniti pozornosti bralca, ampak je to storil z vsebino in izredno berljivostjo svojih del. V njegovem delu je izrazito prisotna ljudskost. Lahko bi rekli, da gre slogovno v žlahtnem smislu za nadaljevanje slovenske tradicije iz predvojnega obdobja in celo prejšnjega stoletja, ko je čas tekel še počasneje in so se ljudje utegnili posvetiti tudi drug drugemu in knjigi. Svojim delom ne daje nerazumljivih naslovov in tudi po zvrsti jih najraje uvršča kar med povesti. Med literarno zvrst torej, ki naj ji današnji čas ne bi bil naklonjen. V dejanski stvarnosti pa se pokaže ravno nasprotno. Črnologarjeva literatura je med bralci zelo dobro sprejeta. Ima nekaj v sebi, lahko bi rekli, kar bralca ne pusti hladnega. Ko jo človek začne brati, težko odloži knjigo, dokler je ne prebere do konca.

Vidi se, da je v svoja dela vgradil dobršen del samega sebe. Tudi sodobni človek lahko v njej najde dosti prvin za identifikacijo. Človek v njegovih delih vidi fragmente samega sebe, svojih sokrajanov, znancev in sodelavcev iz polpretekle zgodovine. Njegove literarne časovno prostorske dimenzije obsegajo ljudi, kraje in dogodke od druge svetovne vojne do današnjih dni. Kraji so ponavadi neimenovani, vendar se v njih dobro zrcalijo podobe gorenjske pokrajine in predvsem gornjesavske doline. Nakazani so skoraj vsi elementi časa in prostora, značilni za leta povojnega razvoja pa vse do razpada države in marksistične ideologije. Dobro je ujel utrip in razmišljanje ter delovanje ljudi in sistema. Bolečina in svetobolje sta nakazani, vendar ne prevladujoči eksistencialiji. Dovolj je namreč prostora tudi za ljubezen in toplejša čustva. Za njegove junake je značilna bistrost z dobršno mero upornosti in svojskosti ter predvsem hrepenenjem, ki ga ponavadi v taki ali drugačni obliki tudi realizirajo. Polarizacija med dobrim in zlim je dokaj dobro nakazana. In ravno spretna porazdelitev človeških slabosti in vrlin, vrženih enkrat v bojne arene človeške dvoličnosti in drugič v vrtove hrepenenja, nekje za obzorji zadnjega poglavja uresničene ljubezni, je morda tista značilnost Črnologarjeve literature, ki bralca tako pritegne. V njegovem pisanju se po svoje mešajo in konglomerirajo vse prvine sodobnega življenja, gledano skozi vitraže preteklosti. Zdi se, kot da bi brali kakega klasika iz druge polovice devetnajstega stoletja, ki je na skrivnosten način dobil vpogled v prihodnost, torej v našo sedanjost. Velika večina bralcev išče v literaturi, ki jo bere, tudi del sebe, pahljačo življenja in čustev, s katerimi se lahko poistovetijo in tako dopolnijo oziroma zakrpajo primanjkljaje svojih želja, hotenj in neuresničenih mladostnih idealov. In navsezadnje smo si ljudje kljub različnosti tudi dosti bolj podobni, kot se to zdi na prvi pogled. Znane so štiri osnovne človeške potrebe: po LJUBEZNI, MOČI, SVOBODI IN ZABAVI. Porazdelitev teh potreb je v njegovih povestih oziroma na sploh v njegovem pisateljske opusu zelo vešča. Ne vlečejo namreč samo tekoč slog pisanja in spretni dialogi, ampak tudi tematika pisanja, ki je bralcu zaradi aktualnosti zelo blizu. Razplet se večkrat da slutiti, vendar nas ponavadi vseeno preseneti.

V njegovih novejših krajših proznih delih je še zlasti veliko iskanja. Iskanja Boga, smisla življenja in izvora človeka ter njegove vloge oziroma naloge na Zemlji in v stvarstvu. V teh delih vidimo, da je Črnologar poleg odličnega pripovednika tudi izrazit mislec. Njegova iskanja segajo od Svetega pisma prek različnih krščanskih ločin tudi v orientalske religije in filozofije pa do različnih bolj ali manj preverjenih sodobnih teorij. Ve, da nekje mora biti smisel vsega. Ve, da je nekje nekaj oziroma nekdo, ki mu lahko rečemo oče, vendar v svojih iskanjih ne najde dokončnega odgovora. Sam pravi: "Blagor tistim, ki lahko brez najmanjšega dvoma verujejo, kot majhni otroci." On tega ne zmore, ker se prepogosto pojavi dvom o edini in dokončni resnici, pa naj si jo oznanja religija ali pa ideologija. Zato se zdi, da mu je kljub vsem iskanjem dostikrat še najbližji tisti "naš domači bogec", ki nas gleda z razpela v domači hiši ali pa z znamenja ob poti. Tri domače povesti tematsko in slogovno sodijo v enak okvir. Na svojstven način se je spoprijel z najbolj aktualnim časom slovenske stvarnosti, z dogodki okrog izpolnitve stoletnega hrepenenja po osamosvojitvi. Junaki so razpeti med polpreteklost in sedanjost, med tradicijo, navezanostjo na domačijo in zemljo in najsodobnejšo računalniško tehnologijo. Gre za tako imenovano prehodno obdobje. Ljudje smo pravzaprav v tranziciji že po tradiciji in hkrati po definiciji. Smo na prehodu iz rojstva v smrt, iz niča v bivanje in spet v temo ali pa morda svetlobo nebivanja. Resničnost, aktualnost, spretni zapleti, dialogi in tudi svet, poln lepih in ustreznih prispodob, so močnejše strani Črnologarjevega pisanja. Želeti je, da bi na tej poti vztrajal in v slovensko literaturo vnesel še več podobnih del, saj se tudi po odzivnosti bralcev zdi, da podobne literature primanjkuje.