Srebrne vezi in Prste stran

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sreda, 10. julij 2024 / 13:04

Pri Cankarjevi založbi sta spomladi v novi zbirki Razmerja izšla romana Srebrne vezi Kaje Bucik Vavpetič in Prste stran Karmen Petric. Gre za prvenca obeh avtoric, ki sta posebna tudi v tem, da odpirata nov žanr izvirnega slovenskega ljubezenskega romana.

Ljubljana – Kateri literarni žanr je med slovenskimi bralci v tem stoletju najbolj priljubljen, najbolj bran? Ne dvomim, da odgovor ni bil težak, to je ljubezenski roman, ki je priljubljen predvsem pri bralkah, pri čemer sicer velja dodati, da Slovenci tudi v svetovnem bralnem vesolju v tem nismo nobena posebnost. Gre za razmišljanje, ki se poraja ob predstavitvi nove zbirke Razmerja, v okviru katere sta pri Cankarjevi založbi konec pomladi izšla romana Srebrne vezi Kaje Bucik Vavpetič in Prste stran Karmen Petric.

Pred desetletjem in več so bila v naših knjižnicah med najbolj izposojenimi knjigami dela prevodne literature, prednjačili so romantični ljubezenski romani tujih avtoric, saj izvirnih sodobnih romanov tega žanra pri nas tako rekoč ni. Kot poudari urednik pri Cankarjevi založbi Andrej Blatnik, so se naši avtorji vrhovom lestvic najbolj branih knjig začeli približevati z uspešnicami, kot so bili biografski roman Cavazza Vesne Milek, Čefurji raus! Gorana Vojnovića in drugi. »V zadnjih letih so se razmere zelo spremenile, domači avtorji postajajo vse bolj brani, prednjačijo pa kriminalni romani in knjige za samopomoč.«

Med njimi ni izvirnega ljubezenskega romana, ki ga zasledimo zlasti v samozaložbah, se pa kaže interes zanj tako med avtoricami kot bralkami. Zamisel o novi zbirki, kjer bo osrednji žanr ljubezenski roman, je tako v Cankarjevi založbi padla na plodna tla in prva dva romana sta konec pomladi že prišla na knjižne police.

K novemu žanru

»Posebno sem vesel, da smo že v prvem letniku dobili tako dobre rokopise. Gre za dva izredno berljiva romana, odlično izpisani deli dveh avtoric, ki nista popolni neznanki na literarni sceni, čeprav tokrat predstavljamo njuna prvenca,« pove glavni urednik založbe dr. Aljoša Harlamov.

Urednica obeh romanov Lara Paukovič, ki je letos že drugo leto vodila delavnico ljubezenskega romana, potrjuje odlično vzdušje med udeleženkami (prvo leto je bil med trinajstimi tudi udeleženec), katerega odraz sta tudi oba romana. »Med seboj smo se spodbujale, sproti smo razreševale dileme, ki so se nam porajale pri pisanju,« pove Karmen Petric, po stroki delovna terapevtka, ki se je na slovenski literarni sceni že uveljavila kot t. i. knjigogramerka (@aconita. umbra) ter ambasadorka knjige in branja. Lani je bila finalistka Festivala mlade literature Urška, njeno zgodbo Včeraj pa smo lahko prebrali tudi v antologiji kratke erotične proze Spreganje glagola prihajati (Layerjeva založba). Prste stran je njen romaneskni prvenec.

Kaja Bucik Vavpetič o procesu pisanja romana pove, da je imela prvo poglavje hitro končano, do konca lanskega poletja pa jo je čakalo še 420 strani, zato je morala odložiti svoje običajno delo, pisanje v angleščini. Diplomantka angleškega in francoskega jezika in književnosti je nekaj let delovala kot književna prevajalka fantazijskih in romantičnih del, zadnja leta pa tudi sama piše v angleščini pod psevdonimom Zoe Ashwood. Srebrne vezi so njen prvi roman v slovenščini. O svojem pisateljskem vstopu na slovenski trg in občutkih ob tem pa pojasnjuje: »Tokrat pričakujem drugačen odziv, saj so bralci tudi sorodniki, prijatelji, sodelavci, na angleško govorečem trgu pa sem anonimna avtorica. Upam, da se bo žanr romantične fantazije uveljavil tudi v Sloveniji in bodo knjige izhajale tudi pri velikih založbah.«

Prepovedane ljubezni in pozabljena čustva

Kaja Bucik Vavpetič v fantazijskem romanu Srebrne vezi prepleta vplive slovenskega ljudskega izročila, boj med dobrim in zlom ter prepovedano ljubezen. Ko knežna Mila z bratom osvobodi mamo rusalko in nato v strahu pred očetom pobegne z domačega gradu, se zaplete z druščino cestnih razbojnikov. Njihov vodja Gaber sprva ni prav prijazen do nje – Mila je namreč le opomin na vse, kar je izgubil zaradi njenega tiranskega očeta. Toda Mila se na poti s to neobičajno tolpo začne počasi soočati s svojo nečloveško dediščino in kuje načrt, kako bo rešila ljubljenega brata. Obenem obžaluje, da bo morala zapustiti nove prijatelje – in Gabra, ki se mu ne more upreti ...

Roman Prste stran, ki ga je napisala Karmen Petric, bi lahko označili za slovenski doktor roman. V njem nastopa rahlo cinična, muhasta, ob pravih priložnostih pa tudi nežna in čustvena Ljubljančanka Paulina, ki sovraži dermatološke preglede. Ko med enim od njih v ordinaciji pozabi svoj telefon, dr. Miša Varl odhiti za njo, da bi ji ga vrnil. Takrat se zgodi nesreča, sprožilec naključij, nesporazumov in čiste smole. Miša reši Paulino, a se poškoduje sam. Na srečo je ona delovna terapevtka, ki mu lahko pomaga. Med rehabilitacijo se v njiju počasi prebujajo silovita, že nekoliko pozabljena in odrinjena čustva, a ju zaradi stroke in etike skrivata drug drugemu in, dokler gre, tudi sebi.

Tudi moški jih berejo

Ljubezenski romani nimajo nujno vedno srečnega konca, fantazijska romanca Kaje Bucik Vavpetič ga ima: »Moj izziv je dva ali več likov na zanimiv način pripeljati do konca. Pri tem mi pomagajo tudi magična bitja.«

Da je prednost ljubezenskega romana v primerjavi z drugimi žanri v tem, da osrečuje bralca, pojasnjuje Karmen Petric: »Jaz rada osrečujem bralce, to je ena največjih nagrad. Ni vse tako težko in žalostno, je pa mogoče tudi take tematike izpisati na iskriv, pozitiven način.«

Obe pa menita, da ljudje pogosto podcenjujejo bralke romanc, ki ob branju tudi same iščejo neke idealizirane podobe in situacije. »Da taki romani ustvarjajo nerealna pričakovanja in bodo vse bralke želele imeti čudovitega, močnega moškega ... Se kdo vpraša, kakšna nerealna pričakovanja lahko da kriminalni roman ali grozljivka, recimo mrtveca v vsakem grmu?« poudari Kaja Bucik Vavpetič in na vprašanje, kakšnega moškega bralca pričakuje, odgovarja: »Vsakega, ki je dovolj razgledan, da v roke prime ljubezenski roman. Roman sta prebrala tudi moj mož in oče, ki je psiholog. Prvemu so bili všeč fantazijski elementi, drugemu opisi narave. Tisti, ki ne mara knjig z 'ljubčkanjem', ga pač ne bo bral.«

Med pisanjem romana je Karmen Petric imela v mislih bralko. »Imela sem nekaj poskusnih bralcev, tudi moških, in lahko rečem, da so bili odzivi zelo dobri. Za moške, ki veliko berejo, žanr ljubezenskega romana ni tabu. Če ima roman izpostavljene vrednote sodobnih družb, poudarja enakost spolov in če je moški pripadnik enakega mišljenja, v romanu ne vidi zgolj neke trivialnosti, ampak lahko prepozna tudi kritiko družbe. Tako romani lahko nosijo tudi neko težo v sooblikovanju družbenega mišljenja in pisava ni namenjena zgolj užitku.«