Strašljiva legenda in poučna resnica

To, da je Roussillon ustanovil Raymond Avignonski, nam Slovencem najbrž ne pove kaj dosti, bolj zanimiva pa je legenda o njem. Gospod je bil navdušen lovec in je pogosto za več dni hodil v lov ter ženo puščal samo doma. Ta se je tako zapletla v ljubezensko razmerje z njegovim pažem. Raymond je ljubimcu odsekal glavo in dal ženi postreči s pokojnikovim srcem. Ta je bila zadovoljna s hrano, ko pa ji je mož povedal, da je pravkar pojedla srce svojega ljubimca, mu je odgovorila: »Gospod, postregli ste mi s tako dobrim mesom, da nikoli več nočem pokusiti nič drugega.« Potem je stekla iz dvorca in se vrgla z vrha pečine v globino. Njena kri je sprožila studenec, ki je nepretrgoma barval okoliško prst in tako ustvarjal najbolj slikovito pokrajino v Provansi. Precej kruto, kot se za starodavne legende kajpak spodobi, mar ne.

Seveda je zgodba o nastanku okre povsem drugačna. Spoznavali smo jo v eni nekdanjih tovarn, kjer so iz rude pridobivali barvila, kjer je danes sicer Conservatorie des Ochres et Pigment Appliques. V tem konservatoriju okre in muzeju hkrati poleg predstavljene velike zbirke naravnih barvnih pigmentov izvemo vse o geološkem nastanku tega čuda narave ter o postopku predelave, od ločevanja zemlje od kamnine do transporta barve v svet. Poleg tega dandanes tu potekajo tudi izobraževanja, predavanja in likovne delavnice na temo okre. Muzej je večinoma »podprt« z angleškimi zapisi, kar v Franciji sicer ni ravno pravilo, posebej zanimiv pa je zunanji del z velikimi bazeni, ki so povezani z nekakšnimi pol metra širokimi betonskimi žlebovi. Ko je voda iz zgornjega odtekla v spodaj ležeči bazen in se še zadnja vlaga izsušila, je na dnu ostala usedlina … Škoda, ker zadeva ne obratuje več. Prav zanimivo bi bilo videti.

Industrija pridobivanja okre se je v Roussillonu začela razvijati konec 18. stoletja in je najbolj cvetela tja do leta 1930. V kamnolomih je več kot sto petdeset let delo imelo na tisoče ljudi. A svetovni trg je bil neusmiljen, zato so počasi začeli opuščati kamnolome in z njimi tudi proizvodnjo, zadnjih petdeset let jo pridobivajo le še v zanemarljivih količinah. Zgolj za sladokusce, bi lahko rekli. Izkopavanje okre je danes sicer prepovedano, sprehod po nekdanjih kamnolomih pa prava paša za oči.