Dr. Uroš Košir, avtor knjige Na nasprotni strani, ki je izšla leta 2022 pri založbi Družina in nekdanjem Muzeju novejše zgodovine Slovenije / Foto: Suzana P. Kovačič

Knjiga o legionarju Jožetu Arihu

V Knjižnici Kranjska Gora je bila minuli četrtek predstavitev knjige dr. Uroša Koširja Na nasprotni strani, v kateri je predstavljeno življenje legionarja Jožeta Ariha (1911–1981) iz Podkorena. Kot vojak kraljeve jugoslovanske vojske je bil Jože Arih zaradi vpletenosti v komunizem prisiljen zapustiti domovino in je po poti skozi različne države končal v Švici in Franciji, kjer se je pridružil tujski legiji. Gre za enega redkih pričevanj Slovencev, ki opisujejo dogodke v severni Afriki v letih 1933–1938.

V pismu je Jože staršem napisal, da bo zbežal iz legije in se vrnil domov. Pobeg ni uspel. »Na vsakega pobeglega legionarja je bila razpisana denarna nagrada, domačini so jih radi lovili ... Na njegovo presenečenje se mu ni zgodilo nič hudega, v zaporu je preživel samo en dan.«

K raziskovanju življenja pradeda Jožeta Ariha je dr. Uroša Koširja spodbudilo to, da je stara teta še hranila njegov življenjepis, ki ga je napisal leta 1953. »V njem zelo lepo opisuje svoje življenje, predvsem pa dogodke v tujski legiji, ki jih je doživel v Afriki med letoma 1933 in 1938. Zraven življenjepisa je bilo še cel kup nekih drugih dokumentov, predvsem pa album fotografij, ker je v legiji imel tudi fotoaparat. Ta njegov zapis je res tako zanimiv, da smo se odločili, da bi bil primeren za objavo, in tako je nastala knjiga Na nasprotni strani,« je povedal Košir.

Prvi del je, kot je pojasnil, na kratko posvečen orisu tujske legije in Slovencem v njej do druge svetovne vojne, glavni del knjige pa predstavlja Arihov življenjepis. Uroš Košir je na predstavitvi knjige v Knjižnici Kranjska Gora povzel nekaj drobcev iz njega. Kot je dejal, so bile izkušnje Slovencev v tujski legiji zelo različne. Navaja, da so se le redki Slovenci odločili napisati spomine v obliki knjige že za časa svojega življenja. Nekateri so si tujsko legijo predstavljali kot leglo kriminalcev, a kot dodaja Košir, tudi kot zelo romantično, pustolovsko. »Ne preseneča, da se je legionarsko življenje pogosto znašlo v različnih romanih, na filmskem platnu.«

Proti očetovi volji na podoficirsko šolo

Arihovi, po domače Anžovi, so živeli v Podkorenu. »Oče Jože in mati Neža, rojena Oman, sta imela štiri otroke: Jožeta, Miha, Cirila in Celestino. Osrednji del knjige zajema življenjepis, ki ga je Jože napisal v kazenskem popravnem domu. Dokumente je ohranila njegova hči Erika, ki mi jih je dala na voljo za uporabo, da sem vse prepisal, uredil in pripravil za objavo. Fotografski album s 193 fotografijami in razglednicami večinoma prikazuje življenje v legiji in sem jih poskušal v čim večjem številu vključiti.«

Jože Arih je bil rojen 10. septembra 1911 v Podkorenu, opravil je pet razredov osnovne šole v Kranjski Gori, nato obiskoval večerno obrtno šolo. »To, da se je odločil za legionarsko življenje, ne preseneča tudi zaradi njegovih izkušenj iz otroštva. Že sam je napisal, da so se ob koncu prve svetove vojne leta 1918 vojaki v neredu vračali čez Vršič, orožja in streliva je ležalo povsod na pretek. Kljub smrtnim primerom med otroki sta mu bila strelivo in pometano orožje največja zabava.« V času Kraljevine SHS je opazoval oficirje kraljeve vojske, ki so hodili v Kranjsko Goro na smučanje, in ker je imel veselje do orožja, se je tudi sam odločil za vojaški stan. Proti očetovi volji se je vpisal na podoficirsko šolo v Beogradu, ki jo je obiskoval med letoma 1928 in 1930. Po šolanju je dal prošnjo za namestitev v prvem planinskem polku v Škofji Loki, vendar so ga zavrnili in poslali v Prizren. »Že takrat se je začel zavedati krivic, ki se dogajajo v življenju. In ravno to, da jih je poskušal rešiti, ga je mnogokrat stalo svobode,« je pojasnil Košir.

Vstop v tujsko legijo

Leta 1931 se je Jože Arih zapletel v širjenje komunistične propagande, kar ga je kasneje stalo vojaške službe. Obsojen je bil na zapor in odpuščen iz vojske. »Trma mu ni dala miru in je napisal pritožbo neposredno na kralja Aleksandra.« A da se je izognil aretaciji, je zbežal v tujino. Najprej v Švico, kjer se je ljubezensko zapletel z vdovo, lastnico hotela. »Opisuje luksuzno življenje in razmerje z njo, ni se pa hotel poročiti.« Pot je nadaljeval v Francijo, končal v Mulhausnu, kjer so ga začeli mamiti za tujsko legijo. Ko se je zanjo odločil, izstopa več ni imel, je pojasnil Košir. »Mislim, da je podatek za današnji čas, da le deset odstotkov kandidatov sprejmejo, ker so pogoji dokaj strogi.« Po usposabljanjih v Marseillu so ga z ladjo poslali v alžirski Oran. V življenjepisu omenja kraje v Maroku in Alžiriji, kjer je služboval. Izuril se je za topografsko službo pri inženirskem oddelku, opravil pa je tudi tečaj za pomočnika mitraljezca. »Komandant jih je nagovoril z besedami, da je legionar ustvarjen za umreti, zato jih tudi pošiljajo tja, kjer se umira. Hitro so vedeli, kakšna je njihova naloga za interese Francije.« Po drugi strani v življenjepisu opisuje tudi pozitivne strani: dobro hrano, prost vstop v mesto v večernih urah ...

Neuspeli pobeg

Kmalu po prihodu v Afriko je od doma prišla žalostna novica, da je umrl njegov brat Ciril. V pismu je Jože staršem napisal, da bo zbežal iz legije in se vrnil domov. Pobeg ni uspel. »Na vsakega pobeglega legionarja je bila razpisana denarna nagrada, domačini so jih radi lovili ... Na njegovo presenečenje se mu ni zgodilo nič hudega, v zaporu je preživel samo en dan.« Premeščen je bil na gorovje Atlas za gradnjo cest in utrdb za legijo, vpleten pa je bil tudi v nekaj vojnih operacij.

Osnovna pogodba v legiji je bila za pet let z možnostjo podaljšanja. Jože se je odločil, da svojega življenja v legiji ne bo nadaljeval, potrdilo o dobrem vedenju mu je dalo pravico do življenja v Franciji, kjer se je, kot piše, poročil s Slovenko, ki jo je spoznal že prej in si z njo dopisoval. V zakonu so se jima rodile tri hčere. Jože se je zaposlil v tekstilni industriji, mirno življenje v Saint-Quentinu je presekala druga svetovna vojna.

V sporih z oblastjo

Med drugo svetovno vojno je od družine prejel novico, da je bil njegov brat Miha ubit kot partizan. Po 13-letnem hrepenenju za domovino, kot piše Jože, je končno sedel v vagonu z družino, želel je v domači Podkoren na obisk. Tedanja oblast jim je potem preprečila vrnitev v Francijo. »Vrnitev v novo Jugoslavijo je bila obarvana s številnimi dogodki in prigodami, zaradi katerih je zaradi sporov z oblastjo v zaporih preživel številna leta svojega življenja. Obdobje njegovega življenja po letu 1953 je v knjigi orisano na podlagi arhivskih virov in pričevanj sorodnikov in orisuje družbenopolitične razmere, v kakršnih so se znašli mnogi posamezniki, ki so bili preganjani tudi iz političnih vzrokov,« še navaja Uroš Košir. Jože Arih je pokopan v družinskem grobu v Podkorenu.

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Nasveti / sreda, 19. november 2008 / 07:00

Ko eksplodira otrok ... (6)

Cilj našega ravnanja pri otroku, ki težko obvlada svoje vedenje, naj bo tudi zmanjšanje napetosti v družini.

Objavljeno na isti dan


Splošno / sreda, 26. september 2007 / 07:00

Dnevi groze v Železnikih

"Poskusila sem zadelati vrata trgovine, nakar sem opazila svoj avto, ki ga je voda že nesla po cesti proti cerkvi. Hitro se napotim po torbico v skladišče, pa nisem več mogla odpreti vrat. Ničesar nis...

Škofja Loka / sreda, 26. september 2007 / 07:00

Podlubnik znova pod vodo

Šolski center Podlubnik, dvorana in dijaški dom je po nekaj letih znova zalila deroča Sora.

Železniki / sreda, 26. september 2007 / 07:00

Železniki morajo preživeti

Župan Mihael Prevc upa, da zaradi pogostih naravnih nesreč prebivalci ne bodo začeli zapuščati kraja, zato je treba poskrbeti za njihovo varnost.

Šenčur / sreda, 26. september 2007 / 07:00

Srečanje, da se otroci ne bi zaljubljali med seboj

Na sončno, prvo septembrsko soboto so se pod Tavčarjevim kozolcem zbrali in spoznavali člani rodbine Andrejon.

Gorenja vas-Poljane / sreda, 26. september 2007 / 07:00

Oktet ogrel duše in srca

Nastop Slovenskega okteta lepo zaključil prireditve ob zaključku obnove cerkve sv. Urbana.