Glas lokomotiv ostal le spomin

V Mestnem muzeju Kosova graščina na Jesenicah so odprli novo občasno muzejsko razstavo z naslovom Zgodovina ob tirih – Zgodbe z železnice Jesenice–Trbiž. Razstava predstavlja posamezne zgodbe, povezane s tehniško, vojaško, kulturno in vsesplošno vsakodnevno zgodovino železnice, ki je povezovala kraje in ljudi v Zgornjesavski dolini od leta 1870 do ukinitve leta 1966.

Avtorja razstave Zgodovina ob tirih – Zgodbe z železnice Jesenice–Trbiž dr. Uroš Košir in Aleš Bedič iz Društva za raziskovanje in proučevanje vojaške in tehniške dediščine Vršič razkrivata del pomembne zgodovine naših krajev, ki bi bili danes brez te železniške proge videti precej drugače. Kot navajata: »Drobci življenja ob železnici vsebujejo pripovedi – vse od gradnje železnice v drugi polovici 19. stoletja pa do današnjega časa. Železniška povezava skozi dolino je imela za okolico velik pomen, posebno v času prve svetovne vojne, ko zaradi železniške povezave zgradijo tudi vršiško cesto in sistem vojaških žičnic. V času po prvi svetovni vojni zaradi novonastale meje promet nekoliko upade, železnica pa oživi predvsem v času športnih prireditev, posebno ob smučarskih skokih v Planici. Tudi druga svetovna vojna je opazno posegla v podobo železnice, vse od uničenja in obnove nekaterih mostov leta 1941 pa do letalskih napadov proti koncu vojne ter gradnje bunkerjev za zaščito mostov. Povojni čas je zaznamovan predvsem z vsakodnevnim prevozom domačinov na delo in šolarjev v šolo pa tudi s turizmom in športom, vse do opustitve proge leta 1966, ko je bilo ravno tekmovanje v Planici razlog, da je proga obstala do konca meseca marca.« Koordinatorja razstave sta Daša Čopi in dr. Marko Mugerli iz Gornjesavskega muzeja Jesenice, slikovno gradivo je prispevalo več avtorjev.

Gradnja železnice

Kot navajata avtorja razstave, so predvsem po zaslugi dr. Lovra Tomana, poslanca v takratnem deželnem zboru, in pa dejstva, da je bila Gorenjska v tem obdobju najbolj industrializiran del v današnji Sloveniji (takrat del Avstro-Ogrske), poslanci deželnega zbora podprli predlog izgradnje 102 kilometra dolge železnice med Ljubljano in Trbižem. Izbrano podjetje k. k. privilegierte Kronprinz Rudolf Bahn je gradnjo začelo spomladi 1869. »Dela je opravljalo približno 12 tisoč delavcev, v večini so bili to tuji delavci, progo pa so gradili v izmenah, tudi ponoči. Proga je bila v celoti zgrajena v rekordnem času dveh let,« opisujeta avtorja. Prvi potniški vlak je po njej zapeljal 14. decembra 1870. Kot dodajata, zagotovo najlepši in najbolj razgiban del železnice poteka od Mojstrane do Kranjske Gore. Na tem odseku je bilo v dolžini dobrih 15 kilometrov zgrajenih tudi šest železniških mostov.

Obisk Franca Jožefa

Rateški župnik Josip Lavtižar je prihod cesarja Franca Jožefa I. z vlakom v Rateče opisal takole: »1883. Pomenljivo leto za Rateče radi tega, ker se je peljal presvetli cesar skozi gorenjsko dolino. Dne 17. julija 1883 je bila zgodaj zjutraj vsa vas po koncu. Ob pol šestih zjutraj se je zbrala šolska mladina v šolski sobi ter se od tu podala na kolodvor. Kmalu po šesti uri je dospel dvorni vlak, s katerim se je pripeljal cesar Franc Jožef. Ratečanov je bilo nad 600 zbranih na kolodvoru. Sprejeli so Njegovo Veličanstvo z navdušenim 'živio' - klici. Vlak se je počasi vozil skozi postajo, cesar je slonel pri oknu in odzdravljal. Peljal se je iz Ljubljane na Trbiž.«

Odvzem cerkvenih zvonov

Že samo odprtje razstave je vzbudilo veliko zanimanja. Več izvemo tudi o pomenu železnice med prvo svetovno vojno, njenem varovanju, o odvzemu cerkvenih zvonov za potrebe vojne industrije, ko so po vaseh ljudje lahko le »opazovali žalosten sprevod na vlakih naloženih zvonov, ki niso nikdar več klicali k svetim mašam, porokam in drugim praznikom ter nikdar več niso zvonili umrlim vaščanom v slovo«.

Po razstavi nadaljujemo do poglavij in zgodb, povezanih z železnico v obdobju med obema vojnama, med drugo svetovno vojno, beremo o bunkerjih in njihovem nenavadnem videzu.

Železnica po drugi svetovni vojni

Dne 12. marca 1952 je bilo v Planici odprtje nove Blou­dkove skakalnice, slavje je bilo združeno z mednarodnim tekmovanjem. Samo podjetje Putnik je organiziralo 45 izrednih vlakov v Planico, navajata avtorja. Še en poveden podatek: »Po podatkih časopisa Glas se je leta 1965 na delo in v šolo z vlakom vozilo okoli 1000 ljudi iz celotne Gornjesavske doline.«

Opisana je tudi edina večja zabeležena železniška nesreča leta 1951 tik za mostom pri naselju Belca, ki je terjala smrtno žrtev, povzročilo pa jo je izredno močno neurje z dežjem.

Ukinitev proge

Kar stori neumnež, tristo pametnih ne popravi. (ljudski pregovor) »Prvi namigi o ukinitvi krajših železnic v takratni Jugoslaviji so se pojavili v javnosti sredi leta 1964. Po zatrjevanju politikov v Beogradu naj bi šlo predvsem za racionalizacijo, saj naj takšne krajše železnice ne bi bile ekonomsko rentabilne. Verjetno res, vendar v primeru gornjesavske železnice to ne drži,« sta zapisala Aleš Bedič in Uroš Košir. Odločilo je dejstvo, da bi bila potrebna velika vlaganja v posodobitev gornjesavske železnice, domačini so ukinitvi ostro nasprotovali.

Bilo je kot na pogrebu

Zadnji vlaki na progi Jesenice–Planica so peljali 31. marca 1966. Zadnji vlak s potniki je z Jesenic v Planico prispel ob 23. uri in 11 minut, lokomotivo sta upravljala Jože Egart in kurjač Jure Tokič. Kot se spominja nekdanji strojevodja Vinko Šumi, ki je tega dne še peljal popoldanski vlak iz Planice na Jesenice, pa se je z zadnjim vlakom »... pripeljala velika množica ljudi z zastavami, raznimi transparenti ... Navzoči so bili pevci in godba na pihala. Bilo je kot na pogrebu, zadnje slovo od vlaka. Prazen vlak je iz Doline odpeljal 1. aprila. Strmeli smo vanj, slišali ropot in piskanje lokomotive, čez čas pa je z njim vse utihnilo za vedno.«

Že tri mesece po ukinitvi je bila proga med Ratečami in Hrušico podrta, del tirov in druge infrastrukture, z izjemo železniških mostov, se je ohranil le pri Hrušici. V začetku tega stoletja so trasi nekdanje železnice vlili novo življenje v obliki prostora za rekreacijo, kolesarske steze. Na glas lokomotiv pa ostaja le spomin ...