Rada ima avtentičnost

Zala Smolnikar - Záli s Šenturške Gore pod Krvavcem uresničuje svojo večletno željo – snema album z avtorskimi skladbami. Glasba jo je popeljala tudi med igralce v dveh priljubljenih televizijskih serijah.

Glasba je v Zalinem življenju – glede na to, da sta njena starša glasbenika – prisotna od najzgodnejših let. Že kot osnovnošolka je napisala prvo skladbo in nastopila na večeru šansonov La vie en rose. S skladbo Deklica zaljubljena se je nekaj let kasneje predstavila v šovu Slovenija ima talent, sodelovala je na Slovenski popevki in EMI ... Ves čas je v njej zorela želja, da bi posnela album.

Ustvarjate sami ali s kom sodelujete?

Vse, kar je doslej nastalo, sem v celoti napisala sama. Izjema je skladba Dokler se imava, pri tej je pri glasbi pomagal Matjaž Ferenc, skladbo Fant z ulice za Slovensko popevko 2017 pa sta napisala Urša in Matjaž Vlašič. Sicer pa sodelujem s producentom Žaretom Pakom.

Kaj bo na albumu – morda tudi Deklica zaljubljena?

Ne, te ne bo, ampak tisto, kar je nastalo v zadnjem letu ali dveh. Je pa Deklica zaljubljena pesem, ki sem jo napisala pri 15-ih letih in je popolnoma iskrena, neobremenjena, moja. Vmes sem šla na študij, spoznala različne ljudi in tako je tudi moja pot šla malo v drugo smer. Pesmi so bile še vedno iskrene in čisto moje, ampak sem se preveč osredotočala na to, kako jih zapakirati, kaj bodo rekli drugi, in se s tem malce oddaljila od svojega bistva. Zato zdaj velikokrat pomislim, kaj bi naredila mala Zali. Mislim, da to iz mene potegne neko avtentičnost, zato se rada vračam k njej. Tudi album bo v tem stilu: igriv, živahen, zabaven, a hkrati čuten, strasten, ženstven.

Katera zvrst ga bo obarvala in kdaj ga lahko pričakujemo?

Album je že nekaj časa v nastajanju, ampak bo najprej izšlo še nekaj singlov. Kljub temu da sem diplomirala iz džeza in klasike in sta mi obe zvrsti zelo všeč, ga bo obarval pop.

Konec lanskega leta je izšla skladba V trenutku; intimna, vendar živahna ...

Skladba V trenutku mi je zelo ljuba, tudi odzivi so noro lepi. To je ena tistih skladb, za katero komaj čakam, da jo začnem s skupino izvajati na koncertih. Kar slišim, kako jo s publiko pojemo v en glas. Trenutek, v katerem na vse pozabiš.

Kaj poraja ideje za skladbe, kaj želite s svojo glasbo predati poslušalcem?

Najbolj so kreativni škratki aktivni, ko nisem obremenjena s tem, kaj bi morala napisati, kaj si ljudje želijo slišati. V vsakem primeru želim izhajati iz sebe, iz tega, kar sama doživim, vidim, občutim ... Verjamem, da imamo podobne izkušnje in da se s svojo glasbo lahko dotaknem še koga. Ljudem bi si želela dati tudi tisto nekaj, kar jim da nazaj fokus, ko je ostalo iz fokusa. Mislim, da je vsak glasbenik v ta poklic poklican z določenim namenom in vsak ima neko svojo zgodbo, v kateri se lahko poslušalci najdejo. Nekateri v tej, nekateri v drugi. Moj glavni cilj, ki me žene, pa je, da poslušalce in s tem posledično tudi sebe napolnim z lepo energijo. Pa naj bo ta igriva, norčava, čutna ali umirjena.

Vas festivali še mikajo?

Najbolj EMA, ampak ko bo prava skladba. Ne nameravam pisati posebej za ta namen. Želim se predstaviti s pesmijo, ki predstavlja mene in moje ustvarjanje in bo hkrati primerna za EMO oziroma Evrovizijo. Veselim pa se že nastopa na Poletni noči, 20. junija, na Kongresnem trgu v Ljubljani. Letos bo posvečena Ditki Haberl, Alenki Pinterič in Neci Falk.

Imate med glasbeniki vzornike?

Kar nekaj. Eden izmed njih je Magnifico s svojo elegantno nonšalanco, ampak v pozitivnem smislu, karizmo, skladbami … Na splošno so mi všeč glasbeniki, ki so avtentični, ki se upajo izraziti s svojo glasbo.

V Glasbeni šoli Lartko ste profesorica petja in klavirja. Tudi poučevanje je bila vaša otroška želja, je tako?

Vedno je bila v meni želja jadrati med poučevanjem in nastopanjem. Mislim, da s tem, ko nastopam, lahko tudi več dam svojim učencem, ker vem, kako je v praksi. Kot profesor imaš moč oziroma vpliv, da si eden izmed ljudi v otrokovem življenju in ga lahko pomagaš usmeriti, izoblikovati, ga naučiti discipline … To je v bistvu zelo velika odgovornost, zato se ves čas trudim, da v vsakem učencu poudarim njegove potenciale, ga poskušam razumeti in mu glasbo predstaviti kot nekaj lepega, zabavnega in tudi kot rešiteljico v težkih trenutkih. Sploh pri pevcih sem zelo pazljiva, da obdržijo svojo osebnost v glasu in da tega ne spreminjam. Nekje vmes, ko sploh ne veš, se pa zgodi, da oni postanejo tvoji učitelji in velikokrat veliko boljši kot kakšen odrasel, ker razmišljajo brez vplivov, obremenjenosti in predvsem brez filtra.

Kakšne izkušnje pa je prineslo sodelovanje v televizijskih serijah Primeri inšpektorja Vrenka in Ja, Chef? Kako se je sploh začelo?

Za Primere inšpektorja Vrenka so iskali pevko džeza, ki bi se lahko vključila tudi v igro. Poslala sem avdicijski posnetek prizora, ki so ga želeli videti – jokanja, in jih na moje veliko presenečenje prepričala. V serijo Ja,Chef! so me povabili, ker so me opazili pri Vrenku, začela sem kot statistka, nato pa so mi zaupali tudi nekaj manjših prizorov. Glede obeh sodelovanj lahko rečem, da sta mi bili v veliko čast. Bili sta bogata izkušnja, ker se res lahko ogromno naučiš. Že samo ko opazuješ igralce in ostalo ekipo, kako funkcionirajo za kamerami, ko doživiš preplet njihovega znanja in idej. Sama sem se skušala približati igri. Stremiš k najboljšemu, čeprav me je tolažila tudi misel, da nisem igralka in da ljudje ne pričakujejo preveč, ko se glasbenik pojavi pred filmsko kamero. Obstaja sicer povezava med nami in igralci, ker tudi mi interpretiramo besedila, vendar je svet igre drugačen.

Se je na snemanjih vtisnila v spomin tudi kakšna zanimiva prigoda?

Zanimivih doživetij je bilo ogromno. Vsakič, ko je Jure Zrnec stopil v prostor, nas je prevzel in presenečal s svojimi domislicami. Najbrž ne bom pozabila prizora, ki smo ga snemali s Klemenom Janežičem in Katarino Čas. Ko sem se ulegla na posteljo, obdano s svečami, sem skoraj ostala brez las. Lase sem imela spuščene in prepojene z lakom in če ne bi Katarina v zadnjem hipu zakričala: »Zalaaa!«, se ne bi dobro končalo. (smeh)