»Zdrav in šegav« Janez z Golice

Besedilo: Urška Peternel
Kategorija: GG Plus / / 23:00

»Narodnozabavna glasba je velik del mojega življenja. Pri srcu so mi Avseniki, Alpski kvintet ... Taka že skoraj malo arhaična glasba ...« pravi Janez Zore, mladi oskrbnik Koče na Golici. Je roker, a hkrati zaljubljen v domačo glasbo. Ko zaigra tista Bodi zdrav in šegav ... Ah, bi kar zavriskal ... Je izvrsten kuhar, ki se je kalil tudi pri kuharskem šefu z Michelinovo zvezdico, mojster peke jabolčnega zavitka, sicer pa, kot se zdi, malce poseben fant. A poseben v dobrem pomenu besede.

Koča na Golici letos praznuje štiridesetletnico. Jubilej bo pričakala z novim, mladim oskrbnikom Janezom Zoretom. Fant s klobukom ima vsaj tri ljubezni. Kuhanje, glasbo in gore. Čeprav je najprej obiskoval dramsko-gledališko gimnazijo v Novi Gorici, ga je ljubezen do kuhanja zvabila v radovljiško srednjo gostinsko šolo, kjer se je izučil za kuharja. Izkušnje je nabiral pri različnih kuharskih šefih, tudi pri z Michelinovo zvezdico nagrajenem Urošu Štefelinu v Vili Podvin, kjer je bil, kot pravi Janez zase, »kar v redu vajenec«. Predvsem se je veliko naučil, znanje pa je potem nabiral še drugod po Gorenjskem. A ves čas ga je vleklo v hribe ... Tako je za krajši čas odšel na Uskovnico, delal v Domu Zorka Jelinčiča na Črni prsti, potem pa na planini Razor. Tam je izvedel, da v Koči na Golici iščejo oskrbnika, in lani jeseni je »na glavo« skočil v nov izziv ...

Do kolen v sneg ...

Koča na Golici je v upravljanju Planinskega društva Jesenice. Čez zimo je bila doslej zaprta, lansko jesen pa so se skupaj z Janezom odločili, da bo ob koncih tedna odprta tudi pozimi. Kot pravi Janez, je bil obisk kar lep (da bi privabili planince, so začeli tudi akcijo Zimski prijatelji Golice), seveda pa je bil odvisen od vremena. Finančno se sicer ni izšlo, a kot je povedal, je to sprejel kot izziv, želel se je navaditi na kočo, se spoznati z domačini. Običajno je v kočo prišel v petek, peš od postojanke pri Fencu, po navadi s težkim nahrbtnikom na ramenih. Nekajkrat je bilo treba gaziti sneg, tako da je hodil različno dolgo, od ure in petnajst minut pa do ure in 45 minut. Pogosto mu je pomagal srčni gospodar koč in markacist Hasan Felić iz Planinskega društva Jesenice in člani jeseniške GRS z avtomobilom. Do Koče na Golici je sicer speljana tovorna žičnica, a je bil dostop do nje zaradi ledu onemogočen. Zdaj, na pomlad, bo oskrba koče veliko lažja, ko bodo vse potrebno lahko prepeljali z njo.

Janezov jabolčni zavitek

In kaj diši iz Janezovih loncev? Klasične planinske jedi na žlico, kot so golaž, vampi, jetrca, jota in ričet. A najbolj slovi po jabolčnem zavitku. »Tega naredim izvrstnega!« se brez slabe vesti pohvali. Njegova skrivnost je v limonini lupinici, ki jo naseklja, in ingverju, ki ga nareže na drobne kocke in karamelizira. Pomembno je tudi, da so jabolka okusna; če so kisla, jim je treba dodati sladkor, če so sladka, pa limonin sok. A v vsakem primeru morajo biti dovolj posladkana, da sladkor karamelizira. Pomembno je tudi, da je zavitek dovolj pečen, testo pa je seveda domače, a brez jajc. Tako je Janezov »štrudelj« tudi veganski. Izda pa nam še eno skrivnost: pomembna je temperatura peke, da se zavitek dobro zapeče od zgoraj. Janez včasih doda rozine, spet drugič borovnice, ki ostanejo od borovničevca. Skratka, njegov jabolčni zavitek je vsakič drugačen. In kot zagotavljajo jeseniški planinci, res izvrsten!

»Vse pa se začne s kavo,« pravi Janez. Za dobro kavo je v kočo prinesel bakrene džezvice in gostom skuha pravo, črno turško, eno po eno, za vsakogar svežo.

V maju, ko je obisk Koče na Golici zaradi cvetenja narcis res velik, bo planincem ponujal tudi praženec oz. šmoren z jabolčno čežano ali sadnim prelivom, iz doline pa bo pripeljal blejsko grmado.

Golica na Golici

Koča bo od začetka maja stalno odprta, eden od vrhuncev dogajanja pa bo 11. maja ob 11. uri, ko bodo pihalni orkestri po vsej Sloveniji zaigrali Avsenikovo Na Golici, saj letos mineva 70 let od nastanka te največkrat predvajane skladbe na svetu. Več godb se bo povzpelo tudi do Koče na Golici in tista majska sobota bo pri koči res nekaj posebnega.

Janez je zadovoljen tudi z rezervacijami za maj in poletne mesece. Letos so prešli na nov rezervacijski sistem in imajo že kar precej rezervacij planincev od vsepovsod. V koči imajo na voljo sobe z različnim številom ležišč, tudi skupnimi. Ker se zaveda, da vsega ne bo zmogel sam, še išče dopolnitev ekipe za delo v koči, v sezoni bi potreboval še vsaj dva pridna ljubitelja planin, ki jima ni težko poprijeti za vsako delo.

Najlepši sončni zahodi

Janez na Golici uživa. Kot pravi, se večkrat povzpne tudi na vrh Golice, še raje pa na Krvavko, vrh vzhodno od vrha Golice, kjer so najlepši sončni vzhodi. »Po snegu naravnost gor, dvajset minut, na sončni vzhod. Včasih pa na zahod. Najlepši so prav zimski sončni zahodi, sploh v začetku decembra, ko je sonce 'padlo' v luknjo za Triglavom, kot bi bilo ujeto v gore. To je bil res najbolj čaroben prizor ...«

Na Golici mu ni dolgčas, pravzaprav ničesar ne pogreša. Še najmanj gnečo, hrup in promet iz doline. In nikakor ne pogreša vožnje v službo. »Da se zbudim na tako lepem kraju ... Včasih je vremenska napoved res slaba in ni obiska, potem pa se nenadoma naredi vreme in se pred kočo usedem na ležalnik in samo uživam. Ali pa se uležem za toplo peč in se 'kalibriram'... To je res lepo življenje ...«

Z avtodomom po svetu

Za dušo pa Janez počne še nekaj. Pomladi in jeseni gre rad naokrog, po svetu, z avtodomom. Letos ima za cilj najprej Berlin s prijatelji, potem pa še Italijo. Da si še pred planinsko sezono nabere novih moči. Tako da ... Janeza zdaj dva tedna ne bo v Koči na Golici. Tudi njegovega »štrudlja« ne bo. Bo pa v koči Egon, novi predsednik Planinskega društva Jesenice, tudi »fejst« fant. Tako da bo koča odprta in tudi iz kuhinje bo dišalo ...