Planica v solzah

Pogovarjali smo se z Luko Seškom, pevcem Ansambla Saša Avsenika, sicer pa preprostim in nasmejanim fantom, ki je s svojim glasbenim nastopom, ko je zapel Petru Prevcu ob slovesu v Planici, raznežil obiskovalce v Planici in vse druge, ki so spremljali dogodek.

Luka Sešek za začetke svoje glasbene kariere šteje čas, ko je resneje začel nastopati na glasbenih odrih. Je pa res, da je nastopal tudi že kot otrok. »Kakšnih šest let sem bil star, ko sem začel nastopati na odru Poletnega gledališča Studenec. Tam sem se prvič spoznal z odrskimi deskami, prvič videl, kaj pomeni, če si v nečem dober in potem ljudje kar ne nehajo ploskati. Prvič sem videl, kaj pomeni, ko nekdo za odrom zašepeta: 'Tišina, igramo.' Od tam sem veliko odnesel. Potem je bilo nastopov vse več in danes že deseto leto opravljam poklic, ki me res veseli.«

Tudi vaš oče Jure Sešek je v podobnem poklicu. Je radijski voditelj, poje, igra … A je to včasih lahko tudi zapleteno?

Res je velik talent. Sicer se ukvarja s podobnim poklicem, a roko na srce: doma se o tem ne pogovarjamo veliko. Sam sicer največ dam na mnenje svojih staršev, vendar mi oče in mama še nikoli nista solila pameti. Vedno sta me pustila, da sem se sam odločal. Če bi se odločil za študij veterine ali pa bi želel biti turistični vodnik, povsod bi me podpirala. Največ je to, da veš, da imaš doma nek podporni steber, ki se nikoli ne zamaje in ne obsoja. In za to sem res hvaležen.

Nastopali ste tudi v slovenski različici muzikala Mamma Mia.

Res je. Tu sem tudi prvič izkusil, kaj pomeni evforija, ko ljudje pod odrom kričijo in norijo od navdušenja.

Spremljali smo vas še v dveh priljubljenih oddajah: pred osmimi leti v Slovenija ima talent, v četrti sezoni oddaje Znan obraz ima svoj glas pa ste celo zmagali. Kaj sta vam šova dala?

Navadiš se koketiranja s kamero, se »udomačiš« v takih situacijah. Naučiš se obračanja na odru, sledenja kameri – ko režiser reče, da boš pri tej kitici pogledal v kamero tri, potem bo šla ta mimo tebe … Naučiš se tudi komuniciranja z mediji, sploh ko gredo stvari v živo. Spoznal sem številne ljudi, s katerimi še danes sodelujem. Veliko sem se naučil tudi o zakulisju oddaj.

Najprej ste peli v skupini Proper, kmalu zatem pa smo vas že videli in slišali v vlogi pevca pri Ansamblu Saša Avsenika. Kako pa je prišlo do tega sodelovanja?

Bilo je obdobje korone in smo se ustrašili, ali bomo sploh še kdaj nastopali, še kdaj kaj skupaj zapeli. Prijatelj Anže Langus Petrović pa mi je že večkrat omenil, da Sašo Avsenik išče pevca za svoj ansambel. Rekel sem mu, da ve, da ne poslušam harmonike in niti nisem te vrste glasbenik, ki bi odigral na leto dvesto »špilov«. In me je prepričeval in prepričeval, nakar me je neko jutro poklical še sam Sašo in ponovil, da iščejo pevca. Takrat sem bil v popolnoma drugi zvrsti glasbe, pa sem si potem na koncu rekel, da bom poskusil. Najprej sem se sestal s Sašem v studiu, sledilo je povabilo na vajo, ko je bil prisoten še kvintet. Spominjam se, kako sem takrat sedel v studiu in so zaigrali inštrumenti … – takrat me je to začaralo. Mislil sem si, pa poskusimo. In zdaj sem že četrto sezono pri Ansamblu Saša Avsenika.

Je naporno, saj ste polno zasedeni z nastopanjem?

Na vaje se sicer vozim iz Tacna, vendar vsakemu, ki me vpraša, ali je naporno, odgovorim, da tako kot vsaka služba, če jo želiš dobro opravljati.

Nedavno ste s Fehtarji obiskali Luko Dončića v Ameriki.

Fehtarji so me povabili, naj grem zraven. Seveda sem bil takoj za. Sicer sem bil že večkrat v Ameriki in mi je kot nekakšna druga domovina. Matic Plevel (eden od članov zasedbe Fehtarji, tudi kitarist pri Ansamblu Saša Avsenika, op. a.) je vedel, koliko bi mi to pomenilo, in res je bilo nekaj posebnega. Če ne bi bilo Fehtarjev, tega verjetno nikoli v življenju ne bi doživel.

Gledali in prisluhnili pa smo vam tudi nedavno v Planici, ko ste na poslovilni slovesnosti zapeli našemu najboljšemu smučarskemu skakalcu Petru Prevcu. Da zapojete znamenito Con te partiro ali Time to say goodbye, je bila njegova želja.

Peter me je prosil, naj zapojem to pesem. Nekaj sem je odpel tudi v angleščini. Pri športniku takega kova, ki je tudi svetovno znan, ni nujno, da je pesem ravno v slovenščini. S Petrom se sicer poznava že od prej in sem res počaščen, da si je izbral mene, ker bi si lahko kogar koli. Sem vesel, da ga je moj vokal prepričal. Dal mi je tudi tako priložnost, ki je verjetno v svoji karieri še nisem imel.

On je bil zelo čustven. Kako vi krotite svoja čustva v takih primerih?

Ko sem bil še v osnovni šoli, sem veliko pel na pogrebih. To je bila kar dobra šola. In tudi ko poješ, še vedno delaš in ne moreš biti v nekem trenutku tako prisoten kot nekdo drug, ki res posluša. Mi je bilo seveda tudi hudo, ko sem ga gledal … Sem ga moral kar objeti. Občutki so bili res takšni, da jih težko opišeš. Ogromno je bilo spontanega. »Edina želja, ki jo imam, Luka, je, da ob tem komadu cela Planica joka,« mi je dejal. Pero je res takšen človek … – takemu privoščiš čisto vse.

Za velikonočne praznike ste bili prosti. Kaj sledi?

Ansambel Saša Avsenika najprej čaka velika turneja z Ernstom Hutterjem in njegovimi pihalci po Nemčiji, počasi se bo treba pripraviti že na december, še prej pa nas ob 15-letnici delovanja ansambla čaka koncertiranje na idiličnih lokacijah po Sloveniji – po gradovih. Do konca leta bo še pestro …