Slovo z bogato zapuščino

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: Šport / sreda, 27. marec 2024 / 13:31

Ne spomnim se natanko, koliko let je minilo, odkar sem spoznala Petra Prevca. Lahko bi napisala, da je bil malce plašen fant z velikimi očmi in iskrivim pogledom, toda zame nihče, ki se povzpne po skakalnici in skoči (ali poleti) v daljavo, pač ni plašen.

Morda je bil plašen le, ko smo mu novinarji ob prvih uspehih začeli postavljati zanj do takrat nenavadna vprašanja. Posebno po tistem, ko je kot 17-letni mladenič konec leta 2009 osvojil prve točke svetovnega pokala.

V knjigi z naslovom Peter Prevc, ki je izšla leta 2016, ko je bil Peter na vrhuncu slave, sem izvedela, da sem bila tista, ki je s Petrom imela prvi resni intervju za časopis, in da mi je takrat, pri rosnih 13 letih, povedal, da si želi postati svetovni in olimpijski prvak.

Priznam, da se mi to v dolgi novinarski karieri ni zdelo nič posebnega, saj mnogi mladi športniki po doseženi zmagi ali rekordu (pa četudi zgolj med vrstniki v domačem klubu) začnejo razmišljati o tem, česa so v resnici sposobni in česa si želijo. A Peter je očitno mislil resno. Vsi, ki ga poznamo, vemo, da ni človek, ki bi govoril tja v en dan ali o nečem, česar si ne more predstavljati in se mu ne zdi realno mogoče.

In kmalu so se začeli prvi Petrovi večji uspehi. Ne z velikim bumom, temveč postopoma in s trdim delom. Tudi ko je domov v Dolenjo vas začel prihajati z medaljami in pokali, ga domači niso povzdigovali, ampak je še naprej moral poprijeti za dela, ki so mu kot članu številne družine pripadala.

Ko je mislil, da je poletel v nebo, je pristal na trdnih tleh. Zmage, olimpijska odličja, naslovi prvakov v posamični in ekipni konkurenci, prvi polet človeka na smučeh 250 metrov ... Marsikaj je v 22-letni skakalni karieri Peter Prevc dosegel in doživel. Toda malo bi bilo vse skupaj vredno, če tega ne bi mogel podeliti s svojo družino, prijatelji, navijači. Ko je postal še oče in mož, so uspehi (včasih pa tudi neuspehi) dobili novo dimenzijo. A Peter je vztrajal. Do te zime. Že nekaj časa je mlel v sebi, mlel je z bližnjimi in se – kot pošten človek in športnik – februarja odločil, da misli o koncu kariere zaupa tudi vsem drugim.

Ne vem, koliko jih je bilo, ki ob njegovem nedeljskem slovesu ne bi potočili vsaj kakšne solze. Bile so to solze sreče, bile so solze ponosa, da poznamo športnike in predvsem ljudi, kot je Peter Prevc.

Prevevalo nas je tudi veselje, ker vemo, da za njim ne ostaja praznina. Da nas bodo še na­prej razveseljevali številni nasledniki: njegova sestra Nika, brat Domen, pa tudi Lovro Kos, Anže Lanišek, Timi Zajc in mnogi drugi, ki so mu v Planici skupaj z množico navijačev zaklicali: Hvala, Peter.