Najstarejši frizerski mojster še vedno striže
Frizerski mojster Janez Novak s Koroške Bele je pri dobrih devetdesetih letih še vedno vsak dan – z izjemo »frizerskega ponedeljka« – v svojem frizerskem salonu sredi Koroške Bele. Brez očal in z nasmehom na obrazu že več kot sedemdeset let spretno vrti frizerske škarje ...
»Z veseljem delam! To je življenje, ne pa da si že mlad mrtev. Pa ljudi moraš imeti rad.«
»Če imaš stranke rad, imajo tudi one tebe.«
Koroška Bela – »Z veseljem delam! To je življenje, ne pa da si že mlad mrtev. Pa ljudi moraš imeti rad,« pravi Janez Novak, legendarni frizerski mojster s Koroške Bele, ki je novembra lani dopolnil devetdeset let, a je še vedno vsak dan – z izjemo »frizerskega ponedeljka« – v svoji »frizeriji« sredi vasi. Mali salon obiskovalca nostalgično popelje v neke druge, lepe stare čase. Iz radia se sliši domača glasba, na stenah visijo priznanja, na mizici zbledele revije ... Mojster Janez pa s širokim nasmehom, vedno pripravljen na klepet, še vedno spretno vrti škarje, glavnik in »mašinco«. To počne že več kot sedemdeset let!
Tudi vajenci so že – upokojeni ...
Leta 1947 ga je kot mladega fanta oče poslal za vajenca k tedanjemu frizerskemu mojstru Viktorju Pirmanu na Jesenice. Po dveh letih se je izučil, nekaj let delal pri mojstru, zatem pa šel na svoje, na Koroško Belo, kjer je odprl svoj frizerski salon, v katerem dela kor frizer in brivec še danes. Šestega decembra leta 1959 je tudi sam opravil mojstrski izpit in pri njem so se v letih in desetletjih zvrstili številni vajenci oziroma vajenke, ki so danes že vsi upokojeni. Spominja se Sonje pa Slavice (»Pridne vajenke so bile!«), pa pomočnice Francke, ki je pri njem delala kar trideset let.
»Zdaj delam sam, pa mi je prav 'fletno',« pove, ponosen, da so mu nekatere stranke zveste že več kot sedemdeset let. »Če imaš stranke rad, imajo tudi one tebe.«
V teh desetletjih se je tudi moda pričesk spreminjala, Janez ji je sledil, od začetnih klasičnih frizur pa do mode dolgih, »beatles« frizur. A Janez ima najraje klasiko. Na začetku je bilo pri moških tudi veliko britja, sploh ob sobotah, ko so se brili pred nedeljsko mašo. Danes striže predvsem moške, pri delu zvečine uporablja »mašinco«, med strankami pa so predvsem sovaščani, prijatelji in znanci; mnoge so k Janezu že kot otroke začeli voziti starši.
Vse življenje športnik
Zanimivo je, da je še vedno brez očal, pravi, da se mu je po osemdesetem letu vid celo izboljšal. Tudi zdravstvenih težav nima, kar pripisuje tudi temu, da je bil vse življenje športnik, pol stoletja je telovadil na orodju, splošno in orodno telovadbo je učil tudi otroke, rad je zahajal v hribe. Vrsto let je plesal pri folklori, še vedno pa prepeva pri dveh pevskih zborih, ki ju vodi njegov sin, na Jesenicah in v Kranjski Gori (ob nedavnem devetdesetem rojstnem dnevu so mu oboji prišli zapet pod okno).
Dejaven je bil tudi pri obrtni zbornici, kjer je zastopal frizerski ceh, za svoje delo je prejel tako priznanje obrtne zbornice kot tudi županovo plaketo, ki mu jo je podelil takrat župan Tomaž Tom Mencinger.
»Po pameti je treba živeti, moraš biti dobre volje, nasmejan, pa vsaj kakšno besedo moraš spregovoriti z vsakim, ki ga srečaš,« še razkrije skrivnost lepega in dolgega življenja ta neverjetni frizerski mojster, ki o tem, da bi zaprl svoj frizerski salon, sploh še ne razmišlja.