Kamor je šel Stenmark, je šel tudi Jur

Leta 1973 je švedski kupec smuči begunjski Elan obvestil o mladem tekmovalcu, ki je na njihovih smučeh na tekmah svetovnega pokala že dvakrat dosegel drugo mesto. Leta 1974 je Ingemar Stenmark na svetovnem prvenstvu v Madonni di Campiglio osvojil svojo prvo zlato kolajno. V svet zmag legendarni Šved ni izstrelil le sebe, ampak tudi ime Elan, svojemu serviserju, Radovljičanu Juriju Vogelniku, pa je krepko spremenil vsakdan.

V Alpskem smučarskem muzeju Elan v Begunjah se je v petek odprla prav posebna razstava. Pripoveduje namreč o smučarski legendi Ingemarju Stenmarku in njegovem dolgoletnem serviserju Juriju Vogelniku. Osnova za razstavo Smučar in njegov serviser je zbirka v lasti nekdanjega Elanovega tehnologa, Radovljičana Jurija Vogelnika, ki je Stenmarka kot serviser spremljal na vseh poteh v njegovi zlati dobi smučanja. Kot pravijo v muzeju, razstava razkriva posebno povezanost med serviserjem in smučarskim junakom, ki je bila očem javnosti manj vidna, a je bila pomemben sestavni del Stenmarkovih in Elanovih zgodovinskih uspehov ter evforije vseh, ki so te uspehe spremljali.

»Minilo je že petdeset let, odkar je v Elan prišla novica o talentiranem mladem Švedu, ki osvaja dobre rezultate in za nameček vozi Elanove smuči. Elan je hitro izbral tehnologa Jurija Vogelnika, saj je takrat že videl nekaj sveta in tekoče govoril nemško. Opremili so ga z novim parom smuči Elan Impuls, ga poslali na Slovaško z nalogo spoznati tega mladega smučarja in ga povabiti k sodelovanju,« o začetkih tega izjemnega sodelovanja, zaradi katerega je bil legendarni Stenmark vedno tudi malo naš, slovenski, izvemo na razstavi, ki so jo pripravili v Alpskem smučarskem muzeju Elan v Begunjah.

»Beseda je dala besedo in že z naslednjo sezono je Stenmark tudi uradno vozil Elanove smuči z Vogelnikom vedno ob sebi,« so dogodke, ki so vodili v 15-letno sodelovanje in petdesetletno prijateljstvo, pojasnili v Elanu, kjer je od danes naprej na ogled razstava o odmevni smučarski legendi Ingemarju Stenmarku z naslovom Smučar in njegov serviser. Razstavljena zbirka je last Elanovega tehnologa Jurija Vogelnika, ki je Stenmarka kot serviser spremljal na vseh poteh v njegovi zlati dobi smučanja.

Dolgolasi fant z zdelanimi smučmi

»Spomnim se, kako sva se prvič srečala,« je v pogovoru za Gorenjski glas pred skoraj desetletjem, ob enem od rednih Stenmarkovih obiskov v Begunjah in Radovljici, pripovedoval Vogelnik. »Bil je skupaj s še tremi fanti, vsi so imeli dolge lase. Vstopil sem v prostor in jim povedal, da prihajam iz Elana in jim prinašam smuči. Spomnim se tudi, kako zdelani so bili robniki njegovih smuči … Kako si sploh vozil z njimi, Ingemar?« se je obrnil k še vedno zelo resnemu in umirjenemu gospodu.

»Na začetku sem smuči vzel, ker so bile poceni. In dobre so bile,« je svojo odločitev pojasnil Stenmark in povedal, da je bil takrat v švedski ekipi edini, ki je imel svojega serviserja, vsi drugi so si morali sami pripravljati smuči. In da je z Vogelnikom ostal vse do konca kariere, ker je ta dober človek. »Zame je pomembnejše, da imam z ljudmi, s katerimi delam, dobre odnose. Če smuči ne bi bile stoodstotne, ne bi bilo tako hudo, kot če ljudje okoli mene ne bi bili pravi. Toda tudi smuči so bile dobre.«

S treninga na trening, s tekme na tekmo

Leta 1974 je Stenmark na svetovnem prvenstvu v Madonni di Campiglio osvojil svojo prvo zlato kolajno. V svet zmag ni izstrelil le sebe, ampak tudi ime Elan, Juriju Vogelniku pa je krepko spremenil vsakdan. Kamor je šel Stenmark, je šel tudi Vogelnik. Mimogrede je postal dežurni voznik. Elan mu je dodelil službeni avto in vozila sta se s treninga na trening, s tekme na tekmo – do vrha oborožena s smučarsko in servisno opremo. V 15 letih skupne kariere sta obiskala 16 držav in s svojim prispevkom zaznamovala zlato dobo alpskega smučanja.

Jur, kot mu pravijo domači in prijatelji, je hitro postal pomembna oseba v Stenmarkovi karieri. Zadržanemu, tihemu mladeniču je postal serviser, pa tudi opora in prijatelj.

Brez ene same osorne besede

»Skrbno je nadziral kakovost Ingemarjevih smuči. Pravzaprav je najprej skrbel samo za en par, Stenmark je bil namreč zelo navezan na smuči Elan Impuls, na katerih je dosegel prve zmage. Prepričanje v tistem času je namreč bilo, da smuči postanejo dobre šele po nekaj uporabah,« med drugim izvemo na razstavi.

Pozneje je bilo smuči več, izvemo, Vogelnik pa jih je pripravljal glede na teren, razmere, vreme in tudi smučarjevo razpoloženje. To je znal oceniti že na prvi pogled, saj se nista prav veliko pogovarjala, čeprav je Vogelnik po nekaj letih že dobro razumel švedsko.

»Če je po testu udaril s palico po tleh, sem že vedel, da je hudič,« je povedal, a obenem dodal, da v dolgih letih sodelovanja med njim in Stenmarkom ni bilo niti ene same besede, izgovorjene osorno ali s povišanim glasom.

Za vse je bil sam

V nasprotju z današnjo prakso tedanji smučarski asi za seboj niso imeli velikih ekip različnih strokovnjakov. »Za vse sem bil sam,« je v prvem pogovoru povedal Vogelnik. »Ko je bil Ingemar že pripravljen na start, so me po radijski zvezi klicali trenerji in opozarjali na kritične točke na progi: zgornji del, tretji zavoj, prelomnica ... Jaz pa sem se obrnil k Ingemarju in ga vprašal: 'A hočeš kaj slišati?' Samo odkimal je. Saj je videl, kakšna je proga. Če je pred startom poslušal opažanja trenerjev, je na progi ves čas samo čakal, kdaj bo prišel 'tisti' del, namesto da bi se skoncentriral na dejanske razmere.«

Spomni se tudi, kako je svojega varovanca, ki je že pred desetletji v javnosti imel zvezdniški status, branil pred navdušenimi oboževalci. »Saj jih nisem mogel spustiti do njega, poteptali bi ga! Odrival sem jih stran in jim obenem delil razglednice s Stenmarkovo sliko in podpisom; v Ingemarjevem imenu sem kar sam naredil na stotine avtogramov,« se spominja tistih norih časov.

Razstava o izjemnem sodelovanju in prijateljstvu

Kot je povedala Daša Ozimek, strokovna muzejska sodelavka in avtorica razstave, jo je za oblikovanje razstave navdihnil obisk pri zakoncih Vogelnik. »Jurij je v letu 2020 postavil manjšo zasebno zbirko, s katero ohranja in predstavlja svoje spomine na tekmovalno življenje Ingemarja Stenmarka med letoma 1974 in 1989. Posebno ponosen je na temeljit popis osvojenih stopničk v 15-letni karieri in bogato zbirko značk, ki jih je zbral po vsem svetu in simbolizirajo njuno skupno pot. Hitro je postalo jasno, da se za številkami in fotografijami skriva mnogo več.«

In tako je iz zasebne zbirke nastala razstava, na katero so v Elanu zelo ponosni, poudarja Rebeka Lah, skrbnica znamke in vodja muzeja: »Muzej je vir premnogo zgodb, ki jih vsakodnevno odkrivamo in spoznavamo. V njih se prepoznata globalna sprejetost in pripadnost blagovni znamki. Tokratna razstava razkriva posebno povezanost med serviserjem in smučarskim junakom, ki je bila očem javnosti manj vidna, a je bila pomemben sestavni del Ingemarjevih in Elanovih zgodovinskih uspehov ter na drugi strani evforije vseh, ki smo te uspehe spremljali.«

Razstava bo na ogled od 1. marca 2024 do konca marca prihodnje leto. Muzej je načeloma odprt od torka do nedelje, vsako prvo nedeljo v mesecu tudi brez vstopnine, tako da si lahko v nedeljo, 3. marca, novo razstavo in celoten muzej ogledate brezplačno.