Ene in edine sobotne matineje

Letošnja sezona sobotnih matinej v Prešernovem gledališču je jubilejna trideseta, nekoč zvesto otroško občinstvo so danes starši, ki s svojimi otroki vsako sobotno dopoldne prihajajo v gledališče. Sobotne matineje z lutkovnimi in igranimi predstavami za otroke so eden izmed pomembnejših programov v kulturni ponudbi Kranja in mu v Sloveniji ni para. Danes zanje skrbijo Ksenija Ponikvar, Bojan Pretnar in seveda Nežka Kukec, priljubljena in navihana Pika.

Izza zavese se najprej pokaže roka, pomaha in med otroki v dvorani povzroči rahel nemir, ko ji sledi noga s prevelikim čevljem, pravo »škrpeto«, se po dvorani razleze glasni: »Pikaaaaaaaaa!« In pred občinstvo skoči skoraj čisto prava Pika Nogavička, pravzaprav pa naša kranjska Pika, ki že več kot dve desetletji vsako soboto otrokom odpira vrata v pravljični svet gledališča. Najprej z avizom sobotnih matinej, pesmijo, ki jo je pred kakimi 15 leti napisala Mojca Pavlič in uglasbil Marko Završnik.

Pred predstavo v začetku letošnje sezone, ko je z odra na tridesetletni jubilej sobotnih matinej opozarjala tudi rojstnodnevna številka, je Pika v uvodu za otroke pripravila kratek kviz. »Kje se odvijajo sobotne matineje?« In dvorana završi: »V Prešernovem gledališču!« In otroci prav tako dobro vedo, da sobotne matineje niso čevlji za na plažo in niti male afriške živali ali baloni različnih barv, ampak gre za čarobni svet gledaliških predstav z lutkami, igro, plesom, petjem … Pika zna čarati in s čarobnimi besedami, ki jih seveda poznajo tudi otroci, vsakič znova prikliče novo predstavo. Tisto soboto je bila to ena najboljših lanskih predstav za otroke z naslovom Alma v izvedbi Škratovega lutkovnega gledališča Celje. Ker smo po predstavi Piko počakali, da spet postane Nežka Kukec, je bil pravi čas, da pogledamo v tridesetletno zgodovino kranjskih sobotnih matinej.

Mali in veliki oder

Sobotne matineje so torej svoje korenine pognale leta 1993, in sicer v okviru takratne Zveze kulturnih organizacij Kranj. Šlo je za gostovanja otroških in mladinskih gledaliških in lutkovnih predstav ter glasbenih in plesnih skupin iz vse Slovenije. »Posadil« pa jih je Lojze Domanjko (Alojz Domnik), ki je na ZKO skrbel za uprizoritveno in literarno dejavnost. Organizacija matinej je po državni reorganizaciji področja ljubiteljske kulture pripadla kranjski izpostavi Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, pred 15 leti pa je skrb zanje prevzela ekipa iz Otroškega kulturnega centra Krice krace, ki prav tako deluje v Kranju. Za matineje se je začela nova doba.

»V Krice kracah imamo predstave ob petkih popoldan, a v mali dvoranici lahko gostimo le komorne skupine in manjše produkcije. Ko smo prevzeli še program za veliki oder v Prešernovem gledališču, se je naše obzorje razširilo. Odtlej smo v goste začeli vabiti tudi predstave z večjo sceno in več igralci,« se spominja vodja programa sobotnih matinej, zaprisežena lutkarka Ksenija Ponikvar, ki je z Lutkovnim gledališčem Tri, v katerem ustvarjata z Natašo Herlec, tridesetletnico že praznovala. »Tako imamo zdaj dva odra, malega za intimnejše predstave in velikega, za 'tavelike' odrske dogodke.«

Ob tem Bojan Pretnar, ljubiteljski igralec in animator lutk, dodaja: »Tako smo si lahko privoščili nekatere cenovno nekoliko dražje uprizoritve, na veliki oder smo recimo že večkrat pripeljali tudi predstave Lutkovnega gledališča Maribor, katerega gostovanje je treba vselej načrtovati na daljši rok.« Ker si sobotne matineje oder delijo s Prešernovim gledališčem, se je vselej treba tudi dogovoriti za primerne termine, da se iz dneva v dan ne podirajo scenografije siceršnjih gledaliških predstav. »Brez dogovarjanj ne gre, a s Prešernovim gledališčem lepo sodelujemo, saj se tudi v njem zavedajo, da na neki način vzgajamo njihovo prihodnje občinstvo,« je prepričan Pretnar, ob tem pa Nežka Kukec, ki se pridruži pogovoru, v duhovitem tonu doda, da v gledališče hodijo člani iz istih družinskih okolij, kjer se zanimajo za kulturo – v soboto dopoldne otroci, zvečer pa njihovi starši in dedki ter babice.

Brez Pike ne gre

Nežka Kukec je matineje spremljala od njihovega začetka, saj je predstave v liku Pavlihe napovedoval njen oče Bojan Pretnar. Pri 16 letih je na Lojzetovo povabilo tudi sama stopila na oder – kot Pika Nogavička. Z novo sezono je nato od očeta prevzela povezovalno vlogo. »Otroci so moj lik dobro sprejeli, in ko sem sem in tja manjkala, so spraševali, ali Pike ne bo. Zdaj, ko vem, da bom kakšno soboto odsotna, jim že teden dni prej povem, da Pike ne bo, da gre na oddih obiskat očeta na otok Taka tuka. Včasih sem se javila tudi v posnetem videu,« pove Nežka Kukec, sicer zaposlena na Centru za socialno delo Kranj, ki je tudi po 22 letih vsako soboto še vedno navihana in igriva Pika. »Če ne bi tega počela z veseljem, bi že zdavnaj odnehala, ampak Pika je zame 'lajf' – in dokler bom imela to mladostniško energijo, bom seveda zraven.«

Ali kot pravi »Pikin« oče Bojan: »Pomemben je iskren nastop, čeprav je lahko dolg le pet minut. Tega ne začutijo le otroci, ampak tudi njihovi starši.«

Le kakovostne predstave

Pika se z otroki vse lahko dogovori, poudari Ksenija Ponikvar, ki se z lepimi občutki spominja na vsa leta matinej. »Ko danes gledam otroke, ki sedijo v dvorani, se mi zdijo enaki kot tisti izpred let. Vedno jih lahko zapelješ v čarobni svet gledališča, če imaš pravi pristop. Mi, ki smo vseskozi pri izviru, to znamo. Ne gre za to, da bi iz otrok zgolj izvabljali smeh. Ne ponujamo instant kulture, vselej pazimo, da na pravi način ponudimo dobre vsebine,« je v skrbi za kakovosten program gostujočih predstav prepričana sogovornica. »Tudi ko sami ustvarjamo predstave, smo vedno na začetku. Sledi raziskovanje – in to je največji užitek, ki ga lahko da gledališče. Dobra predstava otroku daje občutek, da nastaja pred njegovimi očmi, kot da jo tudi sam soustvarja.«

Bojan Pretnar je prepričan, da bi bila z instant predstavami oziroma »če bi delali šiht«, kot pravi, dvorana kaj kmalu prazna. »Dobre predstave so tudi najboljša priprava otrok, da bodo nekoč znali sprejemati kulturo in umetnost, da bodo brali, hodili v gledališče, na koncerte ... Vesel sem, ko vidim zadovoljne otroke, ki s starši in starimi starši prihajajo na predstavo. Tudi zato vsi trije vsako soboto prihajamo v gledališče, da pripravimo vse potrebno za predstavo. Ko ena generacija otrok odraste, za njimi pride naslednja, kar tudi nas poganja naprej.«

Gledališče zleze pod kožo

Sedem sezon je vsako soboto matineje obiskovala tudi danes 24-letna Zala Julija Kavčič. Na obiske gledališča jo vežejo zelo lepi spomini. »S sobotnimi matinejami mi je gledališče zlezlo pod kožo. Živo se spomnim voženj iz Ljubljane, oddajanja plaščev v garderobi (to se mi je zdelo tako imenitno!) in hostes, ki so se sklonile k meni, da so mi pretrgale vstopnico. Pa rdečih sedežev, na katerih sem takrat še lahko prekrižala noge. Spomnim se Pike in igralcev in lutk, še posebno pa občutka pričakovanja, ko se v dvorani ugasne luč in veš, da se bo zdaj zdaj pred tabo odprl popolnoma nov svet,« pove Zala Julija, ki je rasla s sobotnimi matinejami in ji je gledališče še vedno blizu. »Lani sem si skupno ogledala 85 predstav, torej eno na približno štiri dni. In ne boste verjeli, zatemnitev luči pred predstavo v meni še vedno vzbudi otroško navdušenje. Z matinejami mi je gledališče zlezlo pod kožo in si tam ustvarilo dom.«