Narodnega ponosa nam manjka

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / petek, 9. februar 2024 / 19:19

»Kulturno in duhovno nismo nič slabši od drugih. Suvereni smo in svobodni. Tega se ne zavedamo. Raje se vedemo kot hlapci in se grizemo med seboj,« pravi Trubarjev nagrajenec pater kapucin prof. dr. Metod Benedik.

Zadnji januarski torek je bil za Narodno in univerzitetno knjižnico slovesen dan, saj sta ravnatelj knjižnice Vilijem Leben in predsednik izbirne komisije dr. Luka Vidmar, znanstvenik in raziskovalec s področja literarnih ved, podelila Trubarjevo priznanje za leto 2023. Prvega so za pomembne prispevke k ohranjanju nacionalne pisne kulturne dediščine podelili leta 2008. Letošnjega pa je prejel kranjski rojak pater kapucin prof. dr. Metod Benedik, ki je bil leta 1943 kot eden od sedmih otrok rojen v Graparjevi družini v Stražišču. Tako se je pri hiši reklo zato, ker so bili njeni prvi stanovalci doma v Baški grapi. Podelitve so se udeležili mnogi njegovi prijatelji in znanstveni sopotniki, med katerimi sta bila tudi ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore in soprog predsednice Republike Slovenije Nataše Pirc Musar Aleš Musar ter brata Stane, Miha in sestra Mira ter drugi sorodniki, medsebojno še vedno trdno povezani.

Rešitelj loške kapucinske knjižnice

Podeljevalci nagrade so v obrazložitev napisali, da je pater dr. Benedik, slovenski teolog, cerkveni zgodovinar in od leta 2013 naprej zaslužni profesor Teološke fakultete v Ljubljani, raziskoval zgodovino kapucinskih knjižnic na Slovenskem, jih predstavljal in urejal njihovo zapuščino. Tudi v svoji doktorski disertaciji na eminentni papeški univerzi Gregoriana v Rimu leta 1973 je raziskoval zgodovino kapucinov na Slovenskem. Še posebej srčna zadeva mu je bila kapucinska knjižnica v Škofji Loki v kapucinskem samostanu, v katerem je skupno preživel 23 let in je bil 15 let tudi njegov predstojnik: v letih med 1985 in 1991 in 1999 in 2008. V nemogočih razmerah shranjen skoraj 30.000 naslovov obsegajoči knjižni fond sta s knjižničarko Marto Gartner, ki se je za zahtevno delo usposabljala v Benetkah in v Narodni in univerzitetni knjižnici, s pomočjo strokovnjakov rešila nadaljnjega propadanja. In med temi knjigami je bilo kar 21 inkunabul, knjig, ki so bile tiskane pred letom 1500. Najstarejša od njih sega v leto 1473. Knjižnica je poleg tega skrivala rokopise pridig, Dalmatinovo Biblijo in izvirnik Škofjeloškega pasijona patra Romualda Marušiča iz leta 1721, ki velja za najstarejše dramsko besedilo na Slovenskem. Knjižnica iz obdobja baroka, imenovana po patru Romualdu, se je preselila v primernejše prostore in postala dostopna tako raziskovalcem kot širši javnosti.

Naj mi bo ob tej priložnosti dovoljeno zapisati, da je pri promociji škofjeloške kapucinske knjižnice in pri zbiranju pomoči za obnovo sodeloval tudi časopis Gorenjski glas iz Kranja. V ta čas sega tudi začetek mojega znanstva s patrom Metodom! V knjižnici gotovo ni knjige, ki je pater ne bi vsaj enkrat vzel v roke.

Brez njegovega znanja in vztrajnosti tudi ne bi bilo prve uprizoritve Škofjeloškega pasijona. Pri tem poudarja pomen ljudi iz škofjeloške občinske oblasti in drugih področij, ki so razumeli pomen te dediščine in so bili pripravljeni sodelovati in pod vodstvom režiserja Marjana Kokalja izpeljati prvo moderno procesualno uprizoritev pasijona, ki je bila unikum tedanjega časa v svetu. Veliko mu je pomagal pokojni sobrat pater Angel Kralj, mojster transkribicije cele vrste latinskih in nemških v gotici napisanih dokumentov.

Pomen slovenskih kapucinov

Pater prof. dr. Metod Benedik poudarja pomen kapucinov za bogatenje slovenske kulture. Svoje duhovno bogastvo so črpali iz knjig in ga preko pridig in spisov posredovali ljudem. Prvi kapucini so prišli na Slovensko na povabilo tedanjega škofa Tomaža Hrena leta 1606. Njihov samostan s knjižnico je bil na sedanjem Kongresnem trgu. In v tej knjižnici so našli knjigo, ki ima še posebno vrednost: Dalmatinovo Biblijo. Na notranji strani platnic je podpis Primusa Trubarja, na naslovnici pa piše, da je Biblija last kapucinskega samostana v Ljubljani. Ko so Francozi leta 1810 samostan ukinili, so knjigo shranili bratje frančiškani, ki jo varujejo še danes, pove nagrajenec pater Metod.

Manjka nam ponosa

Zanj je značilno, da zna zelo jasno in razumljivo povedati svoje mnenje. Dejal mi je, da Trubarjevo priznanje deli z vsemi, ki so ga razumeli v njegovih prizadevanjih, mu pomagali, svetovali in ga usmerjali.

»Vedno sem se trudil, da bi se Slovenci zavedali bogastva svoje kulture in duha. Ko sem sprejemal goste iz tujine, sem jim povedal, da Slovenci prav nič ne zaostajamo za njimi. Kulturno smo povsem na enaki ravni. Že od zgodnjega srednjega veka naprej smo enakopraven del Evrope. Hvaležen sem našim slovenskim karantanskim knezom, ki so se takrat obrnili na zahod in sprejeli kulturo, prežeto s krščanstvom, nove oblike gospodarstva, nove družbene ureditve in z njimi socialne razmere. Skratka, napredni smo bili, čeprav danes morda ta beseda zveni malo drugače. Kako malo se zavedamo tega bogastva. Prizadelo me je, da na sklepni slovesnosti evropskega prvenstva v Ljubljani leta 2004 nismo slišali slovenske besede. Kakšna sramota! V protestu, ki ga je objavil časnik Delo, sem zapisal, da tako ravnajo samo hlapci in da česa takšnega ne bi storili nikjer na svetu. Premalo se zavedamo svojega kulturnega in duhovnega bogastva, svoje svobode in suverenosti. Raje se med seboj grizemo.«

Na vprašanje, ali je cerkvena zgodovina del univerzalne svetovne zgodovine, je pater dr. Benedik odgovoril, da v določenem oziru je, sicer pa je ona zgodovina Cerkve, Kristusove ustanove. V njej na poseben način živi in deluje bog, kar je popolnoma drugače od kakršne koli svetne zgodovine, od zgodovine države ali neke ustanove. Zato živi in je nobena stvar ne more podreti, čeprav doživlja krize.

Pater prof. dr. Metod Benedik živi sedaj v samostanu v Celju in občasno sodeluje v programu duhovne akademije na Teološki fakulteti v Ljubljani, ki jo obiskujejo posamezniki, ki želijo o krščanstvu zvedeti več in duhovo rasti. Če ga vprašajo, kako se počuti na Štajerskem, odgovarja: »Čisto v redu, vendar sem Gorenjec!«