Kot krvavica, a na žlico

Besedilo: Maša Likosar
Kategorija: Zanimivosti / četrtek, 8. februar 2024 / 18:32

Člani Turističnega društva Šenčur niso spretni le v praženju krompirja, temveč tudi v pripravi godle. To so dokazali na sobotnem Dnevu godle, ko so skuhali sto litrov te jedi, ki jo nekateri opisujejo kot krvavico na žlico.

Šenčur – Godla je poleg krompirjevih jedi del lokalne kulinarične tradicije šenčurske občine. Nekoč, ko so bile mize na kmečkih domačijah skromneje obložene, je bila še posebno priljubljena zaradi svojega bogatega okusa in nasitnosti. Kuhali so jo zlasti v hladnejših mesecih, ko so se pripravljale koline. Anekdota sicer pravi, da naj bi v Šenčur prišel berač, za delo na vsaki od tamkajšnjih kmetij pa je v zameno dobil godlo – in tako je v svet ponesel vest, da se v Šenčurju le godlo dobi.

Skuhali sto litrov godle

Jed se kuha in postreže kot gosta juha oziroma omaka s krompirjem ali kruhom. Kot je pojasnil Branko Štular, član Turističnega društva (TD) Šenčur, jo pri njih pripravijo iz svinjske krvi, masti, ocvirkov, čebule, česna, ječmenove in prosene kaše ter različnih začimb, kot so majaron, poper in sol. Značilnost šenčurske godle je, da ne vsebuje mesa. »Godle ni težko skuhati, nekaj več je same priprave. Pomembno je, da jo med kuhanjem večkrat premešamo, s čimer preprečimo, da bi se prismodila,« je pojasnil Štular in dodal, da jo ponekod pripravijo iz t. i. obarnika, ki pa vsebuje meso. »Če je ob kuhanju kakšna krvavica počila, so vodo s to zmesjo gospodinje porabile za obarnik, ga zabelile, vanj zakuhale kašo ali riž in nastala je godla. Na ta način so porabile vse, kar je pri kuhi nastalo,« je pojasnil.

Člani TD Šenčur godlo tradicionalno skuhajo in jo obiskovalcem postrežejo dvakrat letno, enkrat v decembru in enkrat v januarju, tokrat pa so jo izjemoma le v februarju. Predsednica Katja Pipan je poudarila, da dogodek privablja tako stalne kot nove obiskovalce, ki so pogosto presenečeni nad okusom te jedi, kljub njenemu nekoliko manj privlačnemu videzu.

Hrana otroštva

Na pokušino šenčurske godle vsako leto prideta Irena in Ivan Furlan iz Britofa. »Vedno je enkratna, še posebno če ji je dodanih zadosti ocvirkov. Doma je nikoli ne pripravljava, zato še toliko raje prideva v Šenčur,« sta dejala Furlanova. Tudi Ani Tomc iz Kranja je stalna gostja Dneva godle. »Po okusu je zelo podobna krvavici, zato bi lahko rekla, da je kot krvavica na žlico,« je opisala okus godle.

Marta Čeh iz Vodic pa se spominja, da je godlo nekoč stalno kuhala njena mama. »Jedli smo jo za kosilo, poleg pa vedno pili belo kavo. To je bila najboljša hrana mojega otroštva, žal pa se je sama nisem naučila kuhati,« je dejala. Šenčursko godlo je pohvalil tudi Henrik Lamovšek, ki je otroštvo preživel na Dolenjskem. »Bilo nas je sedem otrok, živeli smo v skromnih razmerah, zato smo se godle zmeraj veselili. Pri nas na Dolenjskem sicer ni bila tako bogata, kot je tu v Šenčurju,« je dodal.