Luna nagajiva (6. del)

Besedilo: Peter Colnar
Kategorija: GG Plus / nedelja, 28. januar 2024 / 21:57

Slovenci v svetu …

Pred razglasitvijo samostojne Slovenije naj bi (seveda neuradno) v Zahodni Evropi veljalo, da gre na Balkanu pri Jugoslovanih (in tudi Slovencih) za bolj primitivne ljudi. Slovenci naj bi bili (po našem prepričanju) »nekaj več«. Tudi posamezniki med Slovenci, ki jim je uspelo ali pa so jim dovolili (včasih to ni bilo tako preprosto) nekaj let delati za železno zaveso, naj bi bili nekako na višji razvojni stopnji …

V resnici je šel razvoj od pračloveka po vsem svetu skoraj enako ali pa vsaj podobno. Močnejši je izkoriščal slabšega. S silo je prišel do njegove lastnine, tudi žene in otrok. Suženjstvo. Tlačani, utrjeni gradovi. Iz zapisov slavnih dogodkov spoznamo, kako so se pobijali sosedi pri oblikovanju Velike Britanije, kar je pripeljalo do razvoja v eno največjih svetovnih velesil …

Podobno se je zgodovina razvijala tudi pri Nemcih, Francozih, Italijanih, Grkih, Fincih, Švedih, Norvežanih, Špancih, Egipčanih, Izraelcih, Benečanih, Srbih, Albancih, Jugoslovanih s Slovenci … Vedno in povsod za ljubi kruhek, medtem ko zanj z novimi rojstvi skrbi tudi mila luna, ko vabi k ljubezni …

Pa tako smo se ljubili – konjski jok

Lojze Colnar in prijatelj iz Kranja sta se ob razpadanju Kraljevine Jugoslavije znašla na Hrvaškem. Iz Kranja sta pobegnila pred prihodom nemške vojske. Lojze je v svojem časopisu Sobota opozarjal pred vse močnejšim nemškutarstvom …

Kasneje je opisal takratno razpoloženje na Hrvaškem:

Pavelić je stopil na pripravljeni oder, kjer ga je čakal ogulinski župnik. Poljubil je župniku roko, potem pa je imel izredno hujskajoč govor proti Srbom. Poslušalo ga je kakih 200 ljudi, ki so mu pričeli ploskati. Lojze je začutil, da je zavladala nekakšna naelektrenost, napeto vzdušje, ki ga prej ni bilo.

Zagrebški radio je poročal: »Zagreb praznuje osvoboditev izpod srbskega jarma. Poglavnik je v Ogulinu. Ljudje se zgrinjajo na zagrebških ulicah in čakajo ...« Paveličeve besede v Ogulinu so požele uspeh. Skupinice zagrizenih ustašev so takoj začele delati ...

Ko sta zgodaj zvečer odhajala v hotel ob kolodvoru, so med huronskim vpitjem peljali okoli petdeset jugoslovanskih oficirjev v občinske zapore. Prej so bili nameščeni v hotelu in šoli.

Odšla sta v kavarno. Skozi okno sta opazila nevsakdanji prizor. Srečanje »osvoboditeljev« – Italijanov in Nemcev. Oboji so se pripeljali na motorjih. Vsaki z ene strani. Italijani lažje oboroženi, Nemci s postavljenimi mitraljezi na težkih motorjih. Srečali so se pred cerkvijo. Peljali so drug mimo drugega, kot da se ne bi videli.

Zvečer sta se vračala iz kavarne v hotel. Ko sta šla mimo kasarne, sta zaslišala tuljenje, nečloveški jok ... Ustavila sta se in opazovala.

Ustaši (za tiste čase so bili nekaj podobnega kot pri Slovencih domobranci, ki so se želeli boriti na strani Jugoslavije proti Nemcem ali pa tudi za samostojno Hrvaško) so tepli konje! Konji so resnično jokali. To je jok, ki ga ni mogoče pozabiti. Najbolj sta bila zgrožena, ko sta spoznala, zakaj jih tepejo. Tepli so jih, ker so bili konji razpadle jugoslovanske, torej srbske države.

– Propaganda pred tem: ljubezen med narodi Jugoslavije …

– Propaganda v socialistični Jugoslaviji: ljubezen med pobratenimi narodi …

– Propaganda posameznih nostalgikov zdaj: pa vendar ni bilo vse tako slabo …

Konjski jok je bila napoved strahot in zločinov, ki naj bi jih ustaši (?) kasneje počenjali. Seveda se časi spreminjajo, vendar ko sem zdaj ponudil v Sloveniji daljšo zgodbo Drevesa v gozdu v ponatis, so odklonili …