Tavčarjev plešec

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / nedelja, 3. julij 2011 / 06:00

Blegoš (1562 m) - V Cvetju v jeseni je Tavčar zapisal: "Med slovenskimi gorami naš Blegoš ni velikan! In ne obdaja ga veličastnost, katera obdaja naše snežnike in katere je že nekoliko deležen sosed Ratitovec."

Blegoš res ni velikan, zato pa ga, kot pravi Ivan Tavčar, obdaja ponižna lepota skromne slovenske planine, katera ne pozna večnega snega niti ne divjih prepadov. Kljub svoji skromnosti je razgled z vrha poplačilo za trud, ki smo ga vložili, da smo se povzpeli do njegovega travnatega vrha. Konec 19. stoletja, ko sta se na goro vzpenjala Tavčar in Meta, sta za vzpon porabila precej več časa, vložila pa tudi veliko več truda, kot ga je potrebno danes.

Z jeklenimi konjički se namreč pripeljemo do najvišje ležeče vasi pod Blegošem Gornje Žetine in nadaljujemo še en kilometer po gozdni cesti do sedla Črni Kal med Blegošem in Koprivnikom. Proti vrhu vodijo tri poti in običajno vzpon poteka po gozdu, kar naravnost navzgor. Pot je zato tudi nekoliko bolj strma, ko pa dosežemo vršne travnike, se pa tudi srčni utrip zniža. Po polovici vzpona nas markacije peljejo mimo bunkerjev nekdanje Rupnikove linije. Smo namreč v svetu, kjer je nekdaj tekla meja z Italijo. Gradnja linije je bila začrtana na relaciji Žirovnica–Ratitovec–Blegoš–Žirovski vrh–Cerknica–Slivnica–Črni vrh–Kamenjak–Plase. Novembra leta 1938 je bil za poveljnika štaba za utrjevanje obrambne črte ob meji z Italijo določen general Leon Rupnik (1880–1946), po katerem je jugoslovanski obrambni sistem ob Rapalski meji tudi dobil ime. Obrambna črta Rupnikove linije ni nikoli služila svojemu namenu, utrdbe niso bile nikoli uporabljene v vojaške oz. obrambne namene.

Vršne travnike dosežemo po približno eni uri hoje, ko nas čaka le še prijeten sprehod po mehkem terenu do vrha Blegoša.

Če pa nismo ravno pri volji, da bi grizli kolena, se proti vrhu lahko podamo tudi po makadamski cesti, na levi strani imenovani Prva Ravan. Po makadamu, ki je fantastičen za gorsko kolesarjenje, se bomo vzpenjali približno 40 do 45 minut, ko nas bodo markacije usmerile desno, na gozdno stezo, na kateri bomo tudi naleteli na vojaške bunkerje. Po tej poti bomo na vrhu v uri in pol. Upam, da nam sapa ne bo delala prevelikih problemov in bomo lahko opazovali Blegoševo zanimivo vegetacijo.

Na vrhu Blegoša imamo občutek, da smo na strehi med Poljansko in Selško dolino. Pogled se razprostira vse od Grintovca in Kočne do Storžiča. Vidimo venec Julijskih Alp, ki nas s svojim Zlatorogovim kraljestvom vabijo, da jih obiščemo. Bomo, saj se je poletna sezona ravno začela. Tik pred nami je pogorje Ratitovca, malo bolj na levi Soriška planina, potem pa nam pogled potuje po bohinjskem hribovju: Črna prst, Konjski vrh, Matajurski vrh, Raskovec, Rodica ... In seveda, streljaj stran od Blegoša mejnik med Gorenjsko in Primorsko: Porezen. Le vidljivost mora biti dobra!

Z vrha se spustimo dvesto višinskih metrov do Koče pod Blegošem. Pot je strma, kamnita, zato previdnost ni odveč. Od koče nadaljujemo pot po makadamski cesti, dolgi tri kilometre, do sedla Črni Kal, kjer nas čaka jekleni prijatelj, da nas odpelje domov.

Nadmorska višina: 1562 m

Višinska razlika: 441 m

Trajanje: 3 ure

Zahtevnost: 2 zvezdici